Ustavno sodišče je kot najvišji in neodvisni varuh ustavnosti in človekovih pravic ter temeljnih svoboščin steber pravne države. V času, ko ljudje pogosto dvomijo o obstoju in učinkovitosti pravne države in še posebej pravosodja, je učinkovito, in če je treba, tudi smelo delovanje Ustavnega sodišča izjemnega pomena. Da bi Ustavno sodišče moglo preseči sedanje stanje, ko je vsako leto zasuto z blizu dva tisoč zadevami, med katerimi jih večina ni pomembnih ne z vidika ustavnosti ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne zaradi njihove precedenčne pomembnosti ali poenotenja sodne prakse, je treba v okviru načrtovanih dopolnil Ustave urediti tudi položaj Ustavnega sodišča. Ob 20-letnici njegovega obstoja in delovanja je pravi trenutek za to. Tudi zato, ker preteklo leto kaže, da je Ustavno sodišče s sicer uspešnimi notranjimi ukrepi in izjemnimi napori doseglo tisto, kar je v obstoječi ureditvi še bilo mogoče.

Ustavno sodišče upa, da se bo še utrdila zavest, da so njegove odločitve – kot izhaja iz same Ustave – obvezujoče za vse organe oblasti in za vsakogar. Odločitve, ki pogosto niso in ne bodo soglasno sprejete ne v javnosti in ne med samimi ustavnimi sodniki, so bile in naj bodo predmet strokovne kritike in razprav. Ocene odločitev, zlasti pavšalne in neutemeljene ter še posebej tiste, napisane z levo roko v medijih ali izrečene od nosilcev političnih funkcij, pa so pogosto le izraz nizke pravne kulture. Od njih ni koristi, pač pa pri ljudeh utrjujejo občutek, da pravne države ni. Razumeti jih je mogoče, zlasti pavšalne sodbe politikov, tudi kot pritisk na Ustavno sodišče in na sodstvo sploh.

V zadnjem letu je bilo nekaj odločitev Ustavnega sodišča, ki so vzbudile veliko zanimanje javnosti, komentarjev in kritik. Šlo je tudi za nekaj nerazumevanj, zlasti ob odločitvah Ustavnega sodišča o referendumih. Ustavno sodišče ni odločalo in ni bilo poklicano odločati o vsebini zadev, za katere se je referendum predlagal. Odločalo je le o tem, ali bi padec zakona na referendumu povzročil ali ohranil protiustavno stanje. O smotrnosti pokojninske reforme, o dostopu do arhivskega gradiva, o vsebini Družinskega zakonika pa Ustavno sodišče ni bilo poklicano in ni smelo odločati.

Javnost veliko pričakuje od Ustavnega sodišča, ki, upam si to trditi, uživa pri ljudeh ugled. Vendar pa je treba tudi vedeti, da Ustavno sodišče po naši ureditvi ne more samo, ex offo, začenjati postopkov za presojo ustavnosti predpisov ali kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za poseg Ustavnega sodišča je potrebna zahteva kvalificiranega predlagatelja ali ustavna pritožba tistega, ki so mu bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

 Naj znova poudarim, kar sem izpostavil že ob lanskem poročilu. Ustavno sodišče je dolžno varovati vrednote, ki so zapisane v Ustavi. Spoštovanje ustavnih vrednot je tisto, kar našo družbo naredi spodobno, častno in plemenito ter tako ustvarja prostor za svobodni razvoj misli, idej, osebnosti, in kar je najpomembnejše, za človekovo dostojanstvo. Vrednote Ustave, če so udejanjene, zagotavljajo, da bo naša demokratična in socialna država, naša ustavna parlamentarna demokracija, temelječa na delitvi treh enakopravnih vej oblasti in na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, uspešno delovala v prid blagostanja in varnosti ljudi.

                                                                                                                             Prof. dr. Ernest Petrič