AktualnoNovice

18.11.2017
Odločba Ustavnega sodišča št. Up-515/14 z dne 12. 10. 2017
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi politične stranke zoper sodbo, s katero je bilo ugodeno tožbenim zahtevkom tožnika (nekdanjega svetovalca predsednika republike) za preklic trditev, ki jih je pritožnica objavila na svoji spletni strani, in za objavo izreka sodbe. Nosilno stališče sodišč je bilo, da so določene trditve žaljive, da protipravno posegajo v tožnikovo čast in dobro ime, pritožnica pa ni izkazala, da so resnične ali da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost.
Pritožnica je v ustavni pritožbi med drugim trdila, da sta sodišči kršili njeno pravico do svobode izražanja, zagotovljeno v prvem odstavku 39. člena Ustave, ker da je nista ustrezno uravnovesili s pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena, varovano s 35. členom Ustave. Pravica do svobode izražanja naj bi imela v njenem primeru poseben pomen, ker naj bi šlo za izražanje nje kot politične stranke o političnem dogajanju. Šlo naj bi torej za upravičeno politično kritiko.
 
Ustavno sodišče je poudarilo, da je treba praviloma priznati pravici političnih strank do svobode izražanja zaradi njihovega pomembnega prispevka k politični razpravi v svobodni demokratični družbi visoko stopnjo varstva. Ugotovilo je, da sta sodišči pri tehtanju pravice politične stranke do svobode izražanja na eni strani in pravice tožnika do varstva časti in dobrega imena na drugi upoštevali ustavnopravno odločilne okoliščine oziroma merila, ki sta jih za primere tovrstne kolizije izoblikovali Ustavno sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice. Oceniti pa je moralo še, ali sta sodišči ta merila glede na pomen in cilj kolidirajočih pravic ustrezno ovrednotili.
 
Pri vrednotenju zapisa o udeležbi tožnika pri velikem poku in pri aferi Depala vas je bilo po oceni Ustavnega sodišča z vidika pritožničine pravice do svobode izražanja deloma preozko zastavljeno izhodišče Višjega sodišča o tem, kakšne trditve je tožnik dolžan trpeti glede na svojo družbeno vlogo. Po presoji Ustavnega sodišča mora tožnik glede na svojo družbeno vlogo prenašati tudi žaljive, v ugled posegajoče trditve o tem, da je storil nekaj nezakonitega oziroma nemoralnega. Meje dopustne kritike takih trditev so presežene šele, ko gre za neresnične oziroma slaboverne trditve. In ravno zato, ker pritožnica ni dokazala, da bi imela za sporne trditve kakršnokoli podlago v dejstvih, dolžnost preklica teh trditev in objava izreka sodbe po presoji Ustavnega sodišča nista nesprejemljivi z vidika njene pravice do svobode izražanja. Tako kot za novinarje, namreč tudi za druge osebe, ki se vključujejo v javno debato, velja, da morajo ravnati v dobri veri, da imajo dovolj podlage za verjetje v resničnost objavljenih dejstev.
 
Pri vrednotenju zapisa o tožnikovem upravljanju stečaja Elana pa sta sodišči po presoji Ustavnega sodišča bistveno preozko ovrednotili pomen, ki ga je imelo to sporočilo za povprečnega razumnega bralca, zaradi česar sta izhodišče tehtanja pravic v koliziji zasnovali tako, da je to učinkovalo v škodo pritožničine pravice do svobode izražanja. Ustavno sodišče je izpodbijani sodbi v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. 

Datoteke

acrobat Odločba Up-515/14
[412.61 KB]
acrobat Odklonilno LM sodnika Šorlija
[245.40 KB]