AktualnoNovice

10.05.2018
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-157/17, Up-143/15 z dne 5. 4. 2018
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je Vrhovno sodišče ob odločanju o reviziji zavrglo tožbo pritožnika zoper sklep Državnega zbora o predčasnem prenehanju mandata predsednika uprave in članov uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije (v nadaljevanju AUKN).

Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da sklep Državnega zbora o razrešitvi pritožnika ne pomeni odločanja o pravici ali pravni koristi pritožnika. Poleg tega je še navedlo, da tak sklep o razrešitvi ni upravni akt, 20. člen Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije, ki je urejal predčasno prenehanje mandata članov uprave AUKN, pa ni izrecno določal, da bi bil zoper sklep o razrešitvi dopusten upravni spor. Ker je sodba Vrhovnega sodišča temeljila tudi na 20. členu Zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije, je Ustavno sodišče samo začelo postopek za oceno ustavnosti te določbe.

Ustavno sodišče je presodilo, da je bila odločitev o razrešitvi člana uprave AUKN pravno vezana odločitev. V postopku razrešitve z javnih funkcij ali mest, pri katerih je zakonodajalec določil pogoje za trajanje oziroma prenehanje funkcije, ima posameznik interes, da mu bo funkcija ali mesto prenehalo ob izpolnjenih zakonskih pogojih. Interes posameznika je oseben in neposreden, ko so razlogi za razrešitev vezani na krivdne razloge. V takem primeru razrešitev pomeni tudi ugotovitev, da je posameznik ravnal nezakonito oziroma da je nevestno ali nestrokovno izvajal javno funkcijo. Pritožnik je bil razrešen iz krivdnih razlogov, zato je sklep o razrešitvi posegel v njegovo pravno korist. Če odločitev državnega organa poseže v pravno korist posameznika, mora biti zagotovljeno sodno varstvo.

Sklep o razrešitvi je bil posamični akt Državnega zbora, ki ga je ta izdal pri izvajanju funkcije upravljavca državnega premoženja. Sklep o razrešitvi člana uprave AUKN sicer ni bil upravni akt, vendar je zakonodajalec sodno varstvo dolžan urediti v specialnih zakonih, ko ureja pooblastila državnih organov, ki posegajo v pravice in pravne koristi posameznikov. Ker zakonodajalec v Zakonu o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije ni uredil sodnega varstva zoper sklep o razrešitvi, je bil zakon v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Ker je z ustavno pritožbo izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča temeljila na Zakonu o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije, ki je bil v neskladju z Ustavo, je Ustavno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Datoteke

acrobat Odločba
[274.74 KB]
acrobat Odklonilno LM Dr. Korpič - Horvat
[212.73 KB]