Pri ugotavljanju upravičenosti za brezplačno pravno pomoč se torej ni upošteval dejanski dohodek iz dejavnosti, temveč zakonsko določena višina. To je pomenilo, da prosilci za brezplačno pravno pomoč, ki so imeli mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, niso bili upravičeni do brezplačne pravne pomoči. Upravičenost do brezplačne pravne pomoči tako ni bila odvisna od dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti (in siceršnjega materialnega položaja), temveč od zakonsko pripisanega fiktivnega dohodka.

Brezplačna pravna pomoč je bistven del pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Pravica do sodnega varstva namreč obsega tudi pravico do brezplačne pravne pomoči, če si posameznik glede na svoj socialni položaj ne bi mogel sam zagotoviti pravne pomoči.

Ustavno sodišče je presodilo, da ureditev, po kateri se samozaposlenim, ki s svojo dejavnostjo ne dosegajo mesečnega dohodka v višini bruto minimalne plače in se zato v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot njihov dohodek upošteva nek fiktiven in ne dejanski dohodek iz dejavnosti, neupravičeno razlikuje med prosilci za brezplačno pravno pomoč in je zato v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Ustavno sodišče je na zahtevo Upravnega sodišča odločalo o ustavnosti 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči. Na podlagi te določbe se je v postopkih za dodelitev brezplačne pravne pomoči za potrebe ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja uporabljal drugi odstavek 15. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih. Na podlagi te določbe pa se je prosilcu za brezplačno pravno pomoč (npr. samostojnemu podjetniku), čigar mesečni dohodek iz dejavnosti je bil nižji od višine bruto minimalne plače, kot njegov dohodek upošteval dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače.