Pri presoji je upoštevalo, da je zakonodajalec z relativno omejitvijo cene neposredno posegel v bistveni element pogodbenih razmerij. Varstvo potrošnikov lahko predstavlja javno korist, vendar med splošnim ciljem varstva potrošnikov in konkretno dejavnostjo pobudnic in specifičnimi tveganji, ki bi iz te dejavnosti izvirala, ne obstaja posebno tesna povezava. Iz navedenega razloga izpodbijana ureditev posega v pravico do svobodne gospodarske pobude.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da javna korist v smislu varstva tistih potrošnikov, ki odprejo račune vrednostnih papirjev ne glede na ukinitev registrskih računov, ni izkazana. V delu potrošnikov, ki so (ali bodo) odprli trgovalne račune v posledici ukinitve registrskih računov, je Ustavno sodišče ugotovilo, da samo imetništvo vrednostnega papirja ne zadeva nobenih posebno občutljivih interesov potrošnika, ki bi lahko utemeljili potrebo po posebnem varstvu v smislu javne koristi. Če je cena vodenja računa vrednostnih papirjev previsoka glede na njihovo vrednost, je to lahko razlog za odločitev imetnika vrednostnih papirjev, da samo imetništvo vrednostnih papirjev glede na stroške vodenja morda (ekonomsko) ni več smotrno. Zato s tem ni izkazana javna korist za omejitev stroškov upravljanja trgovalnih računov tudi v delu tistih potrošnikov, ki so trgovalne račune odprli v posledici ukinitve registrskih računov. Izpodbijana ureditev je zato v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave.

Ustavno sodišče je odločilo o pobudi družbe ALTA Invest, d. d., Ljubljana, in drugih za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 48. člena Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih. Ustavno sodišče je razveljavilo zakonsko določbo v delu omejitve stroškov upravljanja z računi nematerializiranih vrednostnih papirjev fizičnih oseb na 0.5 odstotka povprečne vrednosti nematerializiranih vrednostnih papirjev na računu. Ob tem je v zvezi z vprašanjem pravnega interesa pobudnic zavzelo stališče, da od pobudnic ni mogoče pričakovati, da izzovejo sodni spor na način, da sklepajo pogodbe, ki so glede bistvene sestavine (cene) v nasprotju s prisilnimi predpisi.