Pri presoji izpodbijane določbe z vidika pravice do splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave) je Ustavno sodišče navedlo, da vsak ukrep zakonodajalca, ki lahko vpliva na ravnanje posameznika, ne more pomeniti posega v splošno svobodo ravnanja. Splošna svoboda ravnanja posamezniku ne zagotavlja pravice zahtevati, da mu je v vsakem trenutku omogočeno katerokoli ravnanje. S tem, ko Zakon o sodiščih ureja pridobitev statusa sodnega izvedenca in sodnega cenilca, ne ureja niti pravice biti sodni izvedenec ali sodni cenilec niti pravice do uporabe statusa sodnega izvedenca ali sodnega cenilca kot posebnega naziva. Zato izpodbijana določba ne sega na področje, ki ga varuje pravica do splošne svobode ravnanja.
Ustavno sodišče je še presodilo, da razlikovanje med sodnimi izvedenci oziroma sodnimi cenilci ter sodnimi tolmači glede uporabe njihovega statusa ne krši splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Sodni tolmači so zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela ter zaradi zagotavljanja učinkovitega uveljavljanja pravic posameznikov v Republiki Sloveniji in tujini v drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci in sodni cenilci. Z vidika načela enakosti je Ustavno sodišče presojalo tudi položaj strank, ki pridobijo mnenje ali cenitev izvedenca ali cenilca na svojo zahtevo, in strank, ki mnenje ali cenitev pridobijo po nalogu sodišča ali drugega državnega organa. Sprejelo je stališče, da so v različnem pravnem položaju in jih zato zakonodajalec sme različno obravnavati.
Pri presoji z vidika načela zaupanja v pravo (2. člen ustave) je Ustavno sodišče odločilo, da se pravni položaj oseb, ki so imenovane za sodnega cenilca ali sodnega izvedenca z izpodbijano določbo ni spremenil, torej se tudi ni poslabšal. Zato se vprašanje prehodne ureditve, ki jo sicer zahteva načelo zaupanja v pravo, ne more zastaviti.