Ustavno sodišče je izpodbijano zakonsko ureditev presojalo z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V sodnem postopku odločanja o pritožbi zoper sklep policista o odreditvi pridržanja na podlagi 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa namreč pridržani ne uresničuje zgolj pravice do pravnega sredstva, temveč predvsem pravico do sodnega varstva. Ker gre pri policijskem pridržanju po navedenem členu za poseg izvršilne veje oblasti v eno najbolj elementarnih človekovih pravic, tj. v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, je sodna kontrola še posebno pomembna. Vsakomur, ki mu je poseženo v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, mora biti zagotovljeno, da zahteva neodvisno sodno presojo obstoja pogojev, ki so bistveni za zakonitost in ustavnost odvzema prostosti. Učinkovito varstvo pravice do osebne svobode poleg tega zahteva, da ima prizadeti možnost pridobiti sodno odločbo o posegih v to človekovo pravico, čeprav poseg ne učinkuje več.
 
Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev pravico do sodnega varstva ureja na izredno zožujoč način. Pridržani osebi namreč omogoča zahtevati sodni preizkus pridržanja zgolj v izredno kratkem (tj. najmanj triurnem in največ dvanajsturnem) roku, ko ji je odvzeta prostost. Ustavno sodišče je v okviru presoje, ali gre pri izpodbijani zakonski ureditvi za poseg v pravico do sodnega varstva, preizkusilo tudi, ali ima pridržana oseba, poleg pritožbe, na voljo druge možnosti učinkovitega sodnega varstva pravice do osebne svobode. Ugotovilo je, da pravni red takega varstva ne zagotavlja. Glede na navedeno je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev pomeni poseg v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
 
Temeljni pogoj za dopustnost posega v človekove pravice in temeljne svoboščine je, da sledi ustavno dopustnemu cilju. Ustavno sodišče ugotovilo, da iz mnenja Vlade, izpodbijanih zakonov in zakonodajnega gradiva ne izhaja ustavno dopusten cilj za omejitev pritožbenega roka na čas pridržanja, zato je presodilo, da je zakonska ureditev že iz tega razloga v neskladju s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
 
Ustavno sodišče je peti odstavek 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v zvezi s četrto povedjo drugega odstavka 108. člena Zakona o prekrških razveljavilo, kolikor določa, da je zoper sklep o policijskem pridržanju, ki se odredi na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, pritožbo mogoče vložiti le, dokler traja pridržanje. Odločilo je, da je do drugačne zakonske ureditve pritožbo dovoljeno vložiti, dokler traja pridržanje in še dva dneva po tem, ko je pridržanje odpravljeno. Pritožbe zoper sklepe, ki so bile vložene pred objavo te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa o njih še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se obravnavajo kot pravočasne, ne glede na rok, v katerem so bile vložene.
 
Zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, ki ureja trajanje pridržanja, je Ustavno sodišče zavrglo.
Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu za oceno ustavnosti tretjega in petega odstavka 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ter drugega odstavka 108. člena Zakona o prekrških. Peti odstavek 24. člena Zakona o pravilih cestnega prometa v zvezi s četrto povedjo drugega odstavka 108. člena Zakona o prekrških ureja rok za vložitev pritožbe zoper sklep o policijskem pridržanju, ki se odredi zoper voznika motornega vozila zaradi (suma) vsebnosti psihoaktivnih snovi v organizmu. Pritožbeni rok je opredeljen z besedno zvezo “dokler traja pridržanje”. Predlagatelj je trdil, da tako določeni rok nesorazmerno posega v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in da onemogoča sodni preizkus pridržanja.