Ustavno sodišče je zadevo presojalo z vidika pritožničine pravice iz 22. člena Ustave. Poudarilo je, da v primerih, ko ima izvedensko mnenje odločilni pomen za odločitev sodišča, zaslišanje izvedenca strankam omogoča, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusijo. Le v izjemnih primerih se lahko zaslišanje izvedenca izkaže za nepotrebno, pri čemer je tako izjemo mogoče utemeljiti le s posebej tehtnimi razlogi. Obrazložitev sodišča, da zaslišanje izvedenca ni potrebno, ker naj bi bilo mnenje strokovno, popolno, jasno in brez notranjih nasprotij, pritožničine pripombe na izvid in mnenje izvedenca pa pavšalne oziroma nekonkretizirane, ne zadosti ustavnemu standardu navedbe posebej tehtnih razlogov za neizvedbo predlaganega zaslišanja. Zaradi posebne narave tega postopka je namreč sodišče dolžno tudi po uradni dolžnosti storiti vse za ugotovitev in zavarovanje največje koristi mladoletnih otrok.

Ker Upravno sodišče pri izvedbi dokaza z izvedencem kliničnim psihologom ni ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami, je po presoji Ustavnega sodišča pritožnici kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je še dodalo, da bo moralo Upravno sodišče v ponovljenem postopku mladoletnima otrokoma v sodnem postopku zagotoviti ustrezno zastopanje (s postavitvijo kolizijskega skrbnika).

Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sodno odločbo, izdano v upravnem sporu, s katero je bil pritožnici pravnomočno zavrnjen predlog za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti za mladoletna vnuka.