AktualnoNovice

19.04.2017
Odločba Ustavnega sodišča št. Up-280/16, Up-350/16, Up-745/16, Up-750/16, U-I-72/16, U-I-160/16 z dne 22. 3. 2017
Ustavno sodišče je odločalo o ustavnih pritožbah pritožnic – upnic in družbenic družbe T - 2, d. o. o. – v stečaju, zoper sklepa sodišč o začetku stečajnega postopka nad stečajno dolžnico na predlog ločitvenih upnic. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ta predlog s sklepom, ki ga je sodišče druge stopnje na pritožbo ločitvenih upnic razveljavilo in nad stečajno dolžnico začelo stečajni postopek. Zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva je Vrhovno sodišče s sklepom zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča druge stopnje.  

Sodišče druge stopnje je predlogu ločitvenih upnic za začetek stečajnega postopka ugodilo iz dveh razlogov: ugotovilo je 1. obstoj zakonske domneve insolventnosti iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju in 2. trajnejšo insolventnost iz 1. točke prvega odstavka 14. člena navedenega zakona. Pojasnilo je, da zakonska domneva v obravnavanem primeru pride v poštev, kljub temu, da je bila uveljavljena s spremembo zakona šele po pravnomočni potrditvi prisilne poravnave nad dolžnico. Ugotovilo je, da stečajna dolžnica več kot dva meseca zamuja s plačilom zavarovanih terjatev, saj bi dolžnica morala te obveznosti izpolniti v rokih, kot so določeni v temeljnem obligacijskem razmerju, iz katerega izvirajo, glede na to da se obveznost njihovega plačila s pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo ni spremenila niti po višini niti po dospelosti. Menilo je, da bi dolžnica lahko te obveznosti poravnavala tudi iz tekočih prilivov. Presodilo je še, da je dolžnica tudi sicer trajnejše nelikvidna, saj naj skupaj z družbeniki ne bi podala zadostnih trditev, ki bi izkazovale njeno solventnost. Vrhovno sodišče je glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti presojalo zgolj očitke Vrhovnega državnega tožilstva, naslovljene na zakonsko domnevo. Strinjalo se je z bistvenimi razlogi sodišča druge stopnje in zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.
 
Pritožnici sta v ustavni pritožbi med drugim zatrjevali, da sta odločitvi sodišč očitno napačni (22. člen Ustave) in da kršita njuno pravico do zasebne lastnine. Zatrjevali sta, da zakonska domneva v tem primeru ne pride v poštev, ker je bila s spremembo zakona uvedena šele po pravnomočni potrditvi prisilne poravnave. Poleg tega naj ta domneva ne bi veljala za terjatve, na katere prisilna poravnava ne učinkuje. Sodišči naj bi tudi sicer z očitno napačno razlago zakonske domneve in vpliva prisilne poravnave na poplačilo zavarovane terjatve domneve izničili namen prisilne poravnave. Pritožnici sta menili, da ločitveni upniki za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka niso aktivno legitimirani, ker imajo na določenem premoženju dolžnice ločitveno pravico in se lahko poplačajo iz tega premoženja. Zamuda s plačilom terjatve, ki je predpostavka za vložitev predloga za začetek stečajnega postoka, naj ne bi bila zamuda s plačilom zavarovane terjatve. Arbitrarna naj bi bila tudi odločitev sodišča druge stopnje o trajnejši nelikvidnosti dolžnice. Pritožnici sta zatrjevali tudi, da jima je bilo poseženo v upravičena pričakovanja, varovana s 33. členom Ustave, saj naj bi kot družbenici dolžnice upravičeno pričakovali možnosti za ohranitev deležev in pridobivanje dobička, pa tudi poplačilo terjatev na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave.
 
Ustavno sodišče je opravilo najprej presojo očitkov o kršitvah človekovih pravic z vidika 22. člena Ustave. Presodilo je, da sta sodišči očitno napačno uporabili zakonsko domnevo insolventnosti iz druge alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ker ta za obravnavani primer ne velja. Zavarovane terjatve ločitvenih upnikov namreč niso bile predmet pravnomočno potrjene prisilne poravnave, zato dolžnica ne more biti v zamudi zaradi njihove neizpolnitve iz te poravnave. Ustavno sodišče je nadalje presodilo, da so očitno napačna tudi stališča sodišč o zamudi s plačilom zavarovanih terjatev in s tem o aktivni legitimaciji ločitvenih upnikov za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Glede na pravnomočno sklenjeno prisilno poravnavo ločitveni upniki namreč nimajo pravice zahtevati poplačila svojih terjatev iz drugega premoženja dolžnice. Poleg tega so ločitvene upnice že leto dni pred začetkom stečajnega postopka zoper dolžnico vložile predlog za izvršbo na podlagi izvršilnih notarskih zapisov in uveljavljale pravico do poplačila terjatev iz zastavljenega premoženja, kar je dolžnici onemogočilo prodajo tega premoženja za poplačilo zavarovanih terjatev. Zato o zamudi s plačilom zavarovanih terjatev v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Stališče sodišč, da lahko vsak ločitveni upnik kadarkoli po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi vloži predlog za začetek stečajnega postopka, če je dolžnik v več kot dvomesečni zamudi s plačilom, upoštevajoč pri tem temeljno obligacijskopravno razmerje, ker prisilna poravnava na zavarovane terjatve nima učinka, pa pomeni tudi izvotlitev inštituta pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Glede na navedeno stališče je namreč sklepanje prisilne poravnave nesmiselno, saj lahko ti ločitveni upniki njeno izvajanje kadarkoli ustavijo s predlogom za začetek stečajnega postopka, čeprav se ukrepi izvršujejo v skladu s to poravnavo. Upniki ob takem stališču sodišč v postopku prisilne poravnave tako že od začetka nimajo zagotovila, da bo prisilna poravnava izvedena, četudi bo pravnomočno potrjena. Sicer pa so ločitvene upnice imele možnost sodelovanja v postopku prisilne poravnave kot stranke postopka in s tem možnost vlaganja ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave, če bi menile, da njeno sklepanje glede na finančno stanje dolžnice ni sprejemljivo. Glede na nesporen obstoj podzavarovanih terjatev pa so imele celo možnost glasovati o prisilni poravnavi, če bi nezavarovani del terjatev (navadne terjatve) prijavile v postopku prisilne poravnave, vendar tega niso storile. Zaradi arbitrarnih stališč sodišč je bila posledično kršena tudi pravica pritožnic do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj je bilo z začetkom stečajnega postopka poseženo v njuna upravičena pričakovanja, da bosta pravice, ki jima gredo iz imetništva poslovnih deležev lahko izvrševali vsaj v času izvajanja finančnih ukrepov na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Drugi pritožnici je bilo z začetkom stečajnega postopka poseženo tudi v pridobljeno pravico, saj ji je bila v prisilnem postopku prijavljena terjatev priznana, pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave pa je izvršilni naslov za njeno prisilno izterjavo.
 
Zaradi kršitve 22. in 33. člena je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa sodišč razveljavilo, hkrati pa je na podlagi 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču samo odločilo o pravici, in sicer tako, da je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za začetek stečajnega postopka. 
 

Datoteke

acrobat Odločba
[343.78 KB]