Ustavno sodišče je presodilo, da ocena sodišča (ki tvori eno od dveh nosilnih stališč za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani akt), da je pritožnik zamudil rok za vložitev obtožnega predloga, temelji na izhodišču, ki je v nasprotju s podatki v spisu, saj obtožni predlog, zavržen z izpodbijanim sklepom, sploh ni temeljil na kazenski ovadbi, zavrženi s sklepom z dne 3. 8. 2009, in da je sodišče s tem kršilo prepoved sodniške samovolje (22. člen Ustave).
Ker pa je pritožnik izkazal protiustavnost le enega od dveh stališč, na katerih temelji sklep Višjega sodišča, ne pa obeh, je Ustavno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo.
Pritožnik je izpodbijal pravnomočen sklep o zavrženju obtožnega predloga. Med drugim je zatrjeval, da je Višje sodišče svojo odločitev o zavrnitvi pritožbe utemeljilo na lažnem dejstvu, saj naj bi zapisalo, da je pritožnik zamudil osemdnevni rok za vložitev obtožnega predloga, ker naj bi se v obtožnem predlogu sam skliceval na sklep o zavrženju kazenske ovadbe z dne 3. 8. 2009. Pritožnik je v ustavni pritožbi zatrjeval, da se je na ta sklep sicer res skliceval, a da ovadba, ki je bila s tem sklepom zavržena, sploh ni povezana s predmetnim obtožnim predlogom.