AktualnoNovice

16.11.2016
Odločba Ustavnega sodišča št. Up-305/15 z dne 27. 10. 2016
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper odločitev sodišč v izvršbi o zavrženju pritožničinega (dolžničinega) ugovora po izteku roka. V ugovoru po izteku roka je pritožnica podala pobotno izjavo. Z njo je v pobot izterjevani terjatvi uveljavljala svoji pravnomočno ugotovljeni terjatevi do upnika in tako utemeljevala delno prenehanje izterjevane terjatve upnika.

Odločitev pritožbenega sodišča je temeljila na dveh stališčih. Pritožbeno sodišče je, kolikor gre za prvo pobotno terjatev pritožnice, pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da so dejstva, ki jih je pritožnica zatrjevala v ugovoru po izteku roka, obstajala že pred izdajo sklepa o izvršbi in bi jih pritožnica lahko uveljavila in bi jih morala uveljaviti že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Drugo stališče pritožbenega sodišča pa je, da pobota ne dopušča obstoj litispendence.
 
Ustavno sodišče je ustavno pritožbo presojalo z dveh vidikov pravice iz 22. člena Ustave, in sicer z vidika prepovedi sodniške samovolje in z vidika obveznosti sodišča do opredelitve.  
 
Odločitev Višjega sodišča o zavrženju ugovora po izteku roka je med drugim temeljila na presoji, da navedeni ugovor ni dopusten zaradi obstoja litispendence. Bistvo litispendence je, da preprečuje istočasno vsebinsko odločanje sodišča o tožbah z istim zahtevkom. Svoje stališče o obstoju litispendence je pritožbeno sodišče oprlo na tretji odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku, ki ga je smiselno uporabilo na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Po nobeni izmed možnih razlag navedene določbe ZPP ni opore za stališče, po katerem bi bila litispendenca ovira za vsebinsko odločanje sodišča o dolžnikovem ugovoru po izteku roka, vloženem proti sklepu o izvršbi. Očitno je, da z ugovorom po izteku roka dolžnik ne uveljavlja zahtevka, naj sodišče zoper upnika dovoli izvršbo zaradi izterjave svojih pobotnih terjatev. Z ugovorom po izteku roka dolžnik lahko predlaga in doseže le preprečitev že dovoljene izvršbe zaradi izterjave upnikove terjatve zoper njega. Ker za navedeno stališče o obstoju litispendence ni opore v nobeni izmed uveljavljenih pravnih razlag, je izpodbijana odločitev samovoljna oziroma arbitrarna ter v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.  
 
Pritožbeno sodišče poleg tega ni odgovorilo na v pritožbi vsebovane jasne očitke zoper izhodišča, na katerih je temeljila presoja sodišča prve stopnje o nepravočasno zatrjevanih dejstvih v ugovoru po izteku roka. V sklepu pritožbenega sodišča ni odgovora na navedbe, da je terjatev lahko prenehala šele s podajo pobotne izjave v ugovoru po izteku roka, da pobotne izjave v času vložitve rednega ugovora še ni bilo ter da zato ne more biti utemeljen očitek, da bi pritožnica lahko pobotanje terjatev uveljavljala že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma bi ga morala uveljavljati. Zgolj s pritrditvijo stališču sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni odgovorilo na prej navedene očitke v pritožbi, zato je Višje sodišče z navidezno obrazložitvijo kršilo pritožničino pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

Datoteke

acrobat Sklep
[162.84 KB]
acrobat Odločba
[208.30 KB]