Bistveni del pravice do poštenega sodnega postopka je tudi obrazložena sodna odločba. Sodišče mora odgovoriti na navedbe stranke, ki so dopustne, dovolj argumentirane, da se je do njih mogoče opredeliti, ki niso očitno neutemeljene in ki za odločitev po razumni presoji sodišča niso nepomembne. Pri tem ni nujno, da je odgovor na vsak argument stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Ko je v prekrškovnem postopku sodno varstvo zagotovljeno le na eni stopnji in zoper odločitev sodišča ni dovoljena pritožba kot redno pravno sredstvo, je zadostna obrazloženost odločitve sodišča, kadar to zahtevi za sodno varstvo ne ugodi, za zagotovitev pravice do poštenega postopka kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo še posebej pomembna.
 
Pritožniki so med drugim zatrjevali, da se sodišče v sodbi, s katero je zavrnilo njihovo zahtevo za sodno varstvo, ni opredelilo do njihovih argumentiranih navedb o nepristojnosti Tržnega inšpektorata in izključni pristojnosti Banke Slovenije. Ustavno sodišče je presodilo, da je vprašanje pristojnosti, torej ali je prekrškovni postopek izpeljal in v njem izdal meritorno odločbo za to sploh pristojen organ, odločilno vprašanje, do katerega se je sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo dolžno opredeliti.  V izpodbijani sodbi je sodišče na navedbe pritožnikov o pristojnosti za nadzor nad njihovim delovanjem odgovorilo le navidezno. S povzemanjem zakonskih členov, ne da bi se opredelilo do njihove vsebine in do pravne podlage, ko so jo uveljavljali pritožniki in s katero so utemeljevali pristojnost Banke Slovenije, sodišče ni argumentirano odgovorilo na ključne očitke. Taka, zgolj navidezna obrazložitev je poseg v pravico stranke do obrazložitve sodne odločbe in pomeni kršitev 22. člena Ustave.

 

Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi banke in treh članov njene uprave, ki so bili spoznani za odgovorne za prekršek po Zakonu o varstvu potrošnikov v zvezi s prekoračitvijo dovoljenega limita neidentificiranega komitenta banke na njegovem bančnem računu. Pritožniki so izpodbijali odločbo Tržnega inšpektorata in sodbo okrajnega sodišča, s katero je to zavrnilo njihovo zahtevo za sodno varstvo zoper prekrškovno odločbo. Ustavno sodišče je zadevo presojalo z vidika 22. člena Ustave.