Sodišči nista odgovorili na pritožnikov predlog, da sodišče zastavi Sodišču Evropske unije (SEU) predhodno vprašanje, ali lahko nacionalno sodišče v primeru, če opis kaznivega dejanja očitno ne ustreza (kataloškemu) kaznivemu dejanju, za katero se zahteva predaja, zavrne predajo ali preverja dvojno kaznivost. Zunajobravnavni senat, ki je odločal na prvi stopnji, se do predloga za predhodno odločanje SEU se ni opredelil.  Višje sodišče je v zvezi s to opustitvijo sodišča prve stopnje sprejelo dve stališči. Po prvem stališču je odgovor na ta predlog vsebovan (posredno) v presoji zunajobravnavnega senata, da opis očitanega dejanja v ENNP vsebuje zakonske znake goljufije. Drugo stališče Višjega sodišča temelji na razlagi prvega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih. Po tej določbi, če jo beremo skupaj z drugim odstavkom 113.a člena ZS, sodišču, zoper odločitev katerega je dovoljeno pravno sredstvo, predhodnega vprašanja ni potrebno postaviti. Višje sodišče je iz tega pravila izpeljalo, da zunajobravnavani senat zato, ker ni imel dolžnosti postaviti predhodno vprašanje, ni imel dolžnosti, da obrazloži, zakaj predlogu ni ugodil. Iz sklepa Višjega sodišča ni razvidno niti, zakaj to sodišče ni ugodilo predlogu za postavitev predhodnega vprašanja, niti, zakaj to sodišče nima dolžnosti navesti razlogov za to svojo odločitev.
 
Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-797/14 poudarilo, da je nujen predpogoj, da lahko Ustavno sodišče presodi, ali je bilo posamezniku zagotovljeno sodno varstvo pred zakonitim sodiščem in ali je bila upoštevana delitev pristojnosti iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, da se sodišče do vprašanj, povezanih s pravom EU, v zadostni meri opredeli. To vključuje tudi obrazložitev, zakaj se sodišče kljub strankinemu predlogu za prekinitev postopka in predložitev zadeve v skladu z 267. členom PDEU, z upoštevanjem meril, ki izvirajo iz sodne prakse SEU, za to ni odločilo. V obravnavanem primeru se niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje nista opredelili do pritožnikovega predloga za postavitev predhodnega vprašanja, skladno tem zahtevam, zato sta kršili 22. člen v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.
Ustavno sodišče je obravnavalo ustavno pritožbo, ki jo je pritožnik vložil zoper pravnomočen sklep o dovolitvi predaje Republiki Nemčiji na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP) zaradi vodenja kazenskega postopka zaradi več kaznivih dejanj poklicne goljufije in pridržanja in poneverbe plač.

Ustavno sodišče je izpodbijana sklepa razveljavilo zaradi kršitve 22. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.