Sodišče prve stopnje je predlog za podaljšanje pripora vročilo priprtemu pritožniku, ne pa tudi njegovemu zagovorniku. Višje sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo Zakon o kazenskem postopku, ki v takem položaju zahteva vročitev predloga obema, priprtemu in zagovorniku. Vendar pa je nato ocenilo, da taka kršitev zakona ni vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopenjskega sklepa.
 
Ustavno sodišče je v odločbi poudarilo, da je pravica do obrambe z zagovornikom v Ustavi razglašena za eno temeljnih človekovih pravic. Še posebej pri odločanju o priporu je vloga zagovornika bistvena zaradi spoznanja, da se priprti sam ne more uspešno braniti oziroma da se šele s pomočjo zagovornika lahko enakopravno zoperstavi dejanjem državnega tožilca. Šele zagovornik priprtemu zagotavlja enakopravne možnosti vplivanja (po pravni in dejanski plati) na odločitev sodišča, ki posega v njegovo pravico do osebne svobode. Ustavno sodišče je zato presodilo, da je stališče višjega sodišča v neskladju s človekovima pravicama priprtega obdolženca do obrambe z zagovornikom in do enakega varstva pravic. Obdobje, za katero je bil z izpodbijanim sklepom pritožniku pripor podaljšan, je v času odločanja Ustavnega sodišča že poteklo, zato je Ustavno sodišče odločitev omejilo na ugotovitev kršitve teh človekovih pravic.  

Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sklep, s katerim je bil pritožniku v fazi sodne preiskave na predlog državnega tožilca pripor podaljšan za dva meseca.