Ustavno sodišče je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče kršilo prepoved sodniške samovolje, ki je ena od razsežnosti človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Utemeljitev prvostopenjske sodbe je namreč obremenjena z notranjim protislovjem, ker združuje dve med seboj logično nezdružljivi tezi: da so določena dela prispevek tožnika in da sta izvedbo teh del izvajalcem plačala pritožnika (toženca).

Višje sodišče pa je po presoji Ustavnega sodišča kršilo pravico pritožnikov do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in obveznostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta človekova pravica med drugim prepoveduje, da bi sodnik katerega od bistvenih elementov sojenja prepustil komu, ki ni sodnik. Višje sodišče je sodni izvedenki pripisalo pristojnost ugotavljati ključne prvine dejanskega stanja, za ugotavljanje katerih očitno ni potrebno strokovno znanje, in pristojnost za opredelitev trditvenega in dokaznega bremena strank. S takšno prevalitvijo pomembnega dela sojenja s sodnika na sodno izvedenko je bila pritožnikoma kršena pravica do sodnega varstva.

Ustavno sodišče je zato izpodbijani del sodb razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi pritožnikov zoper sodbi pravdnega sodišča. S tema sodbama je bilo pritožnikoma (v pravdi tožencema) naloženo denarno povračilo vložka, ki naj bi ga z delom pri gradnji v njuno nepremičnino vložil tožnik. Pritožnika sta trdila, da odločitev sodišč krši njuno pravico do poštenega sojenja.