Pritožnik je vložil dve ustavni pritožbi. Z njima je izpodbijal sklepe, s katerimi so sodišča ugotovila, da je zoper njega še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku. Sodišča so stališča o obstoju ponovitvene nevarnosti oprla na razlago izvedenskega mnenja izvedenca klinične psihologije in na oceno izpovedbe prič.

Pritožnik izpodbijanim pripornim sklepom očita, da je obrazložitev obstoja ponovitvene nevarnosti pavšalna, brez konkretne vsebine, prav tako naj sodišča ne bi dala konkretnih odgovorov na njegove pritožbene navedbe. Ustavno sodišče je presodilo, da so očitki pritožnika utemeljeni.
 
Zadostnost obrazložitve v postopku, v katerem se preverja obstoj pogojev za pripor, je bistvena ne le zaradi ustavnoprocesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč tudi zato, da ima posameznik uvid v konkretne razloge, ki po oceni sodišča utemeljujejo poseg v njegovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.
 
Ustavno sodišče je presodilo, da presoja ponovitvene nevarnosti, ki so jo sodišča utemeljila z razlago izvedenskega mnenja, ni bila konkretizirana. Presoja je ostala na ravni splošnosti, omejila se je na iztrgane dele izvedenskega mnenja kliničnega psihologa in hkrati ni odgovorila, zakaj pritožnik nima prav, ko opozarja, da iz celotnega mnenja izhaja drugačna ocena izvedenca. Tudi v delu, v katerem so sodišča na obstoj ponovitvene nevarnosti sklepala na podlagi izpovedbe prič, niso konkretno navedla, kaj je določena priča izpovedala in zakaj na podlagi njene izpovedbe štejejo, da je utemeljen obstoj subjektivne okoliščine, ki je upoštevna pri ugotavljanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.
 
Navedeno je pomenilo, da je bila obrazložitev izpodbijanih sklepov zgolj navidezna, s čimer so sodišča kršila pravico pritožnika iz 22. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave.

Zoper pritožnika poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika.