AktualnoNovice

20.12.2017
Odločba Ustavnega sodišča št. Up-561/15 z dne 16. 11. 2017
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper odločitve sodišč o zavrnitvi pritožnikovega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Izpodbijane odločitve sodišč so temeljile na ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pritožniku zakonita, saj je bilo pritožnikovo delovno mesto borznega posrednika pri prvotoženi stranki ukinjeno zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti borznega posredovanja, prvotožena stranka pa je pritožniku ponudila ustrezno zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki je ni sprejel.
Pritožnik je v postopku pred sodišči zatrjeval, da je bila odpoved nezakonita, ker ni šlo za ukinitev dejavnosti, temveč za prenos podjetja (spremembo delodajalca) po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) oziroma Direktivi Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva 2001/23/ES). Svoja zatrjevanja je utemeljeval tudi s sklicevanjem na prakso Sodišča Evropske unije (SEU). V reviziji je Vrhovnemu sodišču podrejeno predlagal prekinitev postopka ter na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU. Vrhovno sodišče je pritožnikov predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da se je SEU do pravnih vprašanj, pomembnih za odločitev v tej zadevi, v svojih odločitvah že opredelilo.

V ustavni pritožbi je pritožnik Vrhovnemu sodišču med drugim očital, da je neobrazloženo zavrnilo predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU, saj v stališčih, zavzetih v sodbah SEU, ki so povzeta v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča, ni odgovorov na njegova vprašanja.
 
Ustavno sodišče je ugotovilo, da Vrhovno sodišče zastavljenih vprašanj ni umestilo v okvir sodb SEU s področja razlage 1. člena Direktive 2001/23/ES, na katere se sklicuje, niti ni podalo vsebinskega odgovora o pomenu zastavljenih vprašanj z vidika nedoločenih pravnih pojmov, s katerimi je v 1. členu navedene direktive opredeljen pojem prenosa podjetja. Ustavno sodišče v zvezi s tem posebej izpostavilo dvoje. Prvič, zgolj posplošena presoja, "da prenos strank sam po sebi ne zadostuje za utemeljitev prenosa podjetja v skladu z Direktivo 2001/23/ES in 73. členom ZDR" ne zadosti zahtevi po vsebinski opredelitvi sodišča do zastavljenega vprašanja o pomenu prehoda kar 91 % strank k novemu borznemu posredniku za presojo z vidika pojma "organiziranega skupka virov" iz pododstavka (b) prvega odstavka 1. člena Direktive 2001/23/ES. Drugič, smiselno enako velja v razmerju do zastavljenih vprašanj za zgolj splošno ugotovitev, da "ni ugotovljen noben drug kriterij, ki bi kazal na prenos gospodarske entitete oziroma skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti". Upoštevaje navedeno je presodilo, da Vrhovno sodišče s svojo presojo pritožniku ni vsebinsko odgovorilo na njegova vprašanja o pomenu konkretnih dejanskih okoliščin (pogodbene izključitve obveznosti prevzema vseh delavcev, prehoda strank in njihovega premoženja ter subjektivne volje prevzemnika in strank) in na vprašanje obstoja prenosa podjetja v smislu Direktive 2001/23/ES, prav tako pa nanje vsebinsko ne odgovarja vključena analiza sodb SEU.

Ustavno sodišče je ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) v zvezi s pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave).

Datoteke

acrobat Odločba
[351.36 KB]
acrobat Odklonilno LM Dr. Korpič
[301.88 KB]
acrobat Pritrdilno LM dr. Accetto
[434.62 KB]
acrobat Odklonilno LM dr. Mežnar
[482.07 KB]