Pritožniku, ki je bil mladoletnik brez spremstva, je bilo v postopku za priznanje mednarodne zaščite omogočeno, da je osebno vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Vendar mu upravni organ pred odločitvijo ni zagotovil dodatnega osebnega razgovora, ki ga zahteva 45. člen Zakona o mednarodni zaščiti. Pritožnik je nasprotoval stališču Vrhovnega sodišča, da pomeni opustitev dodatnega osebnega razgovora na podlagi 45. člena Zakona o mednarodni zaščiti le relativno bistveno kršitev postopka, ki pa ni vplivala na zakonitost oziroma pravilnost odločbe MNZ.
 
Načelo največje koristi otroka zahteva, da morajo biti mladoletnikom brez spremstva v postopku za priznanje mednarodne zaščite zagotovljena posebna procesna jamstva. Pri presoji je Ustavno sodišče upoštevalo, da je osebni razgovor v postopku za priznanje mednarodne zaščite nujen za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. V postopku za priznanje mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja na navedbah prosilca za mednarodno zaščito in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb, ki jih v svoj prid navaja prosilec.
 
Načelo največje koristi otroka zahteva, da morajo biti mladoletnemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je v državi brez spremstva, v postopku za priznanje mednarodne zaščite zagotovljene vse procesne pravice za predstavitev elementov, nujnih za čim bolj popolno utemeljitev prošnje.
 
Ker je v postopku za priznanje mednarodne zaščite osebni razgovor nujen za ugotovitev pravilnega in popolnega dejanskega stanja in ker gre za mladoletnega prosilca, pomeni stališče Vrhovnega sodišča, da je opustitev osebnega razgovora le relativna bistvena kršitev postopka, kršitev načela največje koristi otroka iz prvega odstavka 56. člena Ustave.
 
Ustavno sodišče je sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje.
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi prosilca za mednarodno zaščito zoper sodbo Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi Ministrstva za notranje zadeve in samo zavrnilo tožbo pritožnika zoper upravno odločbo, s katero je bil pritožniku v postopku za priznanje mednarodne zaščite priznan status subsidiarne zaščite, ni pa mu bil priznan status begunca.