Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi pritožnice zoper sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi njene tožbe zoper odločbo Sodnega sveta, s katero je ta predlagal Državnemu zboru v imenovanje drugega kandidata na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču.

Ustavno sodišče je zadevo presojalo z vidika pritožničine pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Poudarilo je, da Sodni svet odloča o pravici kandidata, da se za funkcijo vrhovnega sodnika poteguje v poštenem (ustavnoskladnem in zakonitem) postopku pod enakimi pogoji kot drugi kandidati. Kandidat lahko to svojo pravico varuje z vpogledom v spis Sodnega sveta in na ta način preveri, ali odločitev Sodnega sveta temelji na objektivnih merilih, s katerimi se izkazujeta strokovna usposobljenost in osebnostna primernost izbranega kandidata. Zgolj slednje je lahko predmet sodne kontrole v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Sodni preizkus odločitve Sodnega sveta namreč ne obsega presoje, kateri izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje in kriterije, je strokovno in osebnostno najprimernejši za zasedbo funkcije, pač pa zgolj presojo poštenosti postopka.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da pritožnica ni trdila, da ji je bil vpogled v spis Sodnega sveta, v katerem je tudi mnenje oddelka Vrhovnega sodišča, onemogočen. Prav tako ni trdila, da je izbira najprimernejšega kandidata temeljila na kriterijih, ki jih Sodni svet ne bi smel upoštevati. Tega ni trdila niti v ustavni pritožbi. Upoštevaje navedeno je presodilo, da je bila transparentnost in s tem poštenost postopka pred Sodnim svetom pritožnici zagotovljena z možnostjo vpogleda v spis Sodnega sveta. Glede na navedeno je ustavno pritožbo zavrnilo.