Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana odločba Vrhovnega sodišča temelji na uporabi pravne norme, z vidika katere so pravno relevantna tudi dejstva, ki jih nižjima sodiščema, glede na izoblikovano pravno pravilo, ki sta ga uporabili sami, pri odločanju ni bilo treba upoštevati. Upoštevaje predhoden potek postopka, vsebino revizije in zakonsko predviden obseg revizijske presoje, ustavni pritožnici ni mogoče očitati, da bi z možnostjo uporabe takšne pravne podlage morala oziroma mogla računati. To pa pomeni, da glede nove pravne podlage in pravno relevantnih dejstev, ki so se izkazala za bistvena šele pred Vrhovnim sodiščem, pritožnici ni bila zagotovljena pravica do izjave. Zato ji je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Višje sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je ugodilo reviziji tožnika in sodbi nižjih sodišč delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča je vložila ustavno pritožbo tožena stranka iz delovnega spora (delodajalec).