Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi prepoznalo vprašanje, ali sta sodišči z denarnim kaznovanjem pravilno začrtali meje svobode izražanja pritožnika kot udeleženca (otrokovega zaupnika)  v sodnem postopku. Opozorilo je, da sta v konkretnem primeru v koliziji pritožnikova svoboda izražanja in javni interes za zaščito avtoritete in ugleda sodstva. Ustavno sodišče mora v takem primeru preizkusiti, ali je sodišče navedlo  upoštevne in zadostne razloge, ki utemeljujejo nujnost izrečene kazni v demokratični družbi zaradi zavarovanja avtoritete in ugleda  sodstva.
 
Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta se sodišči pri tehtanju interesov v koliziji osredotočili zgolj na izbrane dele pritožnikovega sporočila. Nista pa upoštevali številnih ustavnopravno odločilnih dejavnikov, kot so zlasti oblika spornega sporočila ter omejenost njegovega dosega in časovna odmaknjenost med dejanjem in izrekom kazni. Zato je odločilo, da razlogi sodišč niso zadostni za utemeljitev nujnosti posega v svobodo izražanja.
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi pritožnika zoper odločitvi Višjega in Vrhovnega sodišča, da mora plačati 500 EUR denarne kazni, ker je sodišču poslal elektronsko sporočilo, v katerem naj bi žalil razpravljajočo sodnico in s tem načel ugled in avtoriteto sodstva.