Ustavno sodišče je presodilo, da je bila pritožnici kršena pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov iz tretje alineje 29. člena Ustave. Do te kršitve je prišlo, ker se je sodišče pri presoji obstoja dejstev, ki jih je ocenilo za pravno relevantna, oprlo zgolj na navedbe policistov, medtem ko predlaganih razbremenilnih prič, ki bi po navedbah pritožnice lahko izpovedale, da so navedbe policistov neresnične, ni zaslišalo.
 
Ob tem je Ustavno sodišče ponovno opozorilo na svojo ustaljeno presojo, po kateri mora biti pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov zagotovljena tudi kršitelju v prekrškovnem postopku. Iz te pravice ne izhaja, da mora sodišče izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, mora pa izvesti tiste dokaze, katerih obstoj in pravno upoštevnost utemelji obramba s potrebno stopnjo verjetnosti.
 
Ustavno sodišče je v odločbi prav tako opozorilo, da morajo sodišča pri odločanju v konkretnih zadevah upoštevati precedenčne odločbe Ustavnega sodišča. V pravni državi (2. člen Ustave) se pričakuje, da sodišča odločb Ustavnega sodišča ne spregledajo in da jih pri sodnem odločanju upoštevajo, ker ta obveznost izhaja iz Ustave, na katero so pri sojenju neposredno vezana (125. člen Ustave). 
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sodbo v prekrškovnem postopku, s katero je sodišče zavrnilo pritožničino zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog.