Ustavno sodišče je glede zakonske domneve v petem odstavku 10. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, da med dvema osebama, ki nista sklenili zakonske zveze, obstaja zunajzakonska skupnost, ne glede na njen čas trajanja, če se jima je rodil skupni otrok ali sta posvojili otroka in ne gre za enostarševsko družino (ter ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna), ugotovilo, da ni v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Presodilo je, da druge osebe (sorodniki, osebe, poročene z drugo osebo, in osebe s težjo duševno motnjo ali osebe, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost), ki lahko živijo v (dejanskih) skupnostih, tudi skupnih gospodinjstvih, z vidika preživljanja v razmerju do partnerja oziroma svojih otrok niso v enakem položaju kot osebe, ki živijo v zunajzakonski skupnosti. Pri njih namreč obstajajo okoliščine, ki preprečujejo veljavno sklenitev zakonske zveze in posledično pravno priznanje zunajzakonske skupnosti. Ker gre za različne položaje, jih je zakonodajalec skladno z Ustavo lahko različno uredil.

Glede ureditve iz 4. točke prvega odstavka 12. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, po kateri se v dohodek družine všteva tudi del preživnine otroka do višine minimalnega dohodka, je Ustavno sodišče ugotovilo, da ne posega v pravico otroka do preživnine. Gre namreč za tisti del preživnine, ki je namenjen pokrivanju stroškov in potreb družine, ki se lahko zagotavljajo le skupaj (stroški stanovanja, ogrevanje, prehrana). Dolžnost preživljanja otrok je v prvi vrsti dolžnost staršev, dolžnost države, da staršem pri tem pomaga iz javnih sredstev, pa nastopi šele, ko starši, kljub temu, da so storili vse, kar je v njihovi moči, svoje dolžnosti ne morejo izpolniti. Da bi država pri nudenju pomoči družini iz javnih sredstev zagotovila enako obravnavo ne glede na to, ali starši svojo dolžnost izvršujejo v skupnih ali ločenih gospodinjstvih, je določila, da se pri ugotavljanju materialnega položaja družine upošteva tudi tisti del preživnine, ki je namenjen pokrivanju tistih potreb družine, ki se lahko zagotavljajo le skupno. Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana ureditev tudi ni v neskladju s posebnim varstvom otrok iz tretjega odstavka 53. člena in 56. člena Ustave.

Po prvem odstavku 14. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se v primerih, ko je oseba dejavnost šele začela opravljati ali če je njen mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot mesečni dohodek iz dejavnosti upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače. Navedeno pomeni, da osebe, ki opravljajo dejavnost kot samske osebe do pravic iz javnih sredstev niso upravičene že na podlagi te določbe. Če pravice iz javnih sredstev uveljavljajo skupaj z drugimi osebami, torej kot družina, pa so lahko do teh pravic upravičene le v nižji višini. Ustavno sodišče je presodilo, da za ureditev, po kateri se le pri osebah, ki pridobivajo dohodek z opravljanjem dejavnosti, v dohodek, pomemben za ugotavljanje njihovega materialnega položaja, upošteva določen fiktivni dohodek in ne njihov dejanski dohodek iz opravljanja dejavnosti, ni razlogov, ki bi izhajali iz narave stvari, in je zato v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

 

Pravilnik, ki ureja način ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev, je s tem, ko je določil, da se primerljiva vrednost deleža gospodarskih družb ali zadrug ugotavlja tudi le iz izpisa iz sodnega registra, zožil vsebino tretjega odstavka 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki določa, da se vrednost teh deležev ugotavlja na podlagi primerljive tržne vrednosti takega premoženja. Ustavno sodišče je zato presodilo, da je drugi odstavek 7. člena Pravilnika v tem obsegu v neskladju z načelom zakonitosti iz drugega odstavka 120. člena Ustave.
Ustavno sodišče je na podlagi zahteve Varuha človekovih pravic odločalo o ustavnosti več določb Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ter o ustavnosti drugega odstavka 7. člena pravilnika, ki ureja način ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev.