V ustavni pritožbi je pritožnik med drugim trdil, da so sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih odločila neobrazloženo ter mimo pravil civilnega in statusnega prava.

Ustavno sodišče je v odločbi pojasnilo, da je smisel odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku, da sodišče v enotnem postopku odloči tako o kazenskopravnih kot tudi o civilnopravnih posledicah določenega ravnanja. Pri tem pa mora upoštevati, da pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde, ki temelji na kazenskopravni normi, sam po sebi ne zadostuje za pravni sklep o civilnopravnih posledicah. Sodišče lahko pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v luči vseh upoštevanih določb civilnega materialnega prava. To presojo pa mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo v sodbi obrazložiti. Navesti mora: a) formalne pravne vire, na temelju katerih je izpeljalo svojo odločitev, b) ugotovljena dejstva in dokaze, iz katerih ta dejstva izhajajo, ter c) utemeljitev oblikovanja zgornje in spodnje premise pravnega silogizma in podreditev spodnje premise zgornji. Tako obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Ustavno sodišče je presodilo, da v obravnavanem primeru obrazložitev odločitve o premoženjskopravnem zahtevku ni ustrezala navedenim zahtevam 22. člena Ustave. Sodišče je namreč pritožnikovo obveznost plačila premoženjskopravnih zahtevkov obrazložilo zgolj z navedbo, da je pritožnik povzročil škodo in da je podlaga za prisojo premoženjskopravnih zahtevkov njegova kazenska odgovornost. Ustavno sodišče je zato izpodbijane sodbe v delu, ki se nanašajo na premoženjskopravna zahtevka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnik je v ustavni pritožbi zatrjeval tudi kršitve, ki se nanašajo na krivdorek, vendar po presoji Ustavnega sodišča njegove navedbe v tem delu niso bile utemeljene, zato je ustanovno pritožbo v preostalem zavrnilo.

 

Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po 234.a členu KZ, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba. Z isto sodbo je sodišče oškodovanima gospodarskima družbama delno prisodilo premoženjskopravna zahtevka in ju naložilo v plačilo pritožniku. Vrhovno sodišče je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.