stopnje potrdilo, Vrhovno sodišče pa je, drugače kot nižji sodišči, presodilo, da je bila pogodba o prodaji celotne nepremičnine sklenjena in da je pritožnik dolžan izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, sicer jo bo nadomestila sodba. Odločilo je, da formalni pogoj za opredelitev zemljišča kot kmetijskega prevlada nad dejansko primernostjo zemljišča za kmetijsko uporabo in da v postopku prodaje kmetijskih zemljišč, ki je strogo obličen postopek, velja le tisto, kar je v predpisani obliki izraženo, zatrjevana zmota o lastni volji pa ni pomembna za vprašanje sporazumevanja.

Ustavno sodišče je ustavno pritožbo presojalo z vidika 22. člena Ustave, po katerem je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega sodnega postopka.

Vrhovno sodišče je svojo presojo omejilo le na vprašanji opredelitve zemljišča kot kmetijskega in zatrjevanega nesporazuma med kupcem in prodajalcem o predmetu pogodbe. Do pritožnikove trditve o neupravičeni obogatitvi tožnika zaradi razlike med dejansko in pogodbeno vrednostjo nepremičnine se Vrhovno sodišče ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do presoje sodišča prve stopnje, ki je poudarilo, da je tožnikovo vztrajanje pri postavljenem zahtevku tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Vrhovno sodišče ni vzpostavilo dialoga ne s pritožnikom ne s sodiščem prve stopnje tako, da bi se na jasen, razumljiv in pravno razčlenjen način opredelilo do pritožnikovih trditev in do argumentov, na katerih je temeljila sodba sodišča prve stopnje. S tem je pritožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo, kar pomeni kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da obravnavana parcela ni kmetijsko zemljišče v smislu 2. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih, zato zanjo ne velja v tem zakonu določen postopek prodaje. Po presoji sodišča do sklenitve pogodbe tudi ni prišlo zaradi nesporazuma med kupcem in prodajalcem o predmetu pogodbe. Sodišče je ocenilo še, da bi bil tožnik s sklenitvijo pogodbe tudi neupravičeno obogaten, saj je vrednost nepremičnine že na prvi pogled višja od tiste v ponudbi na oglasni deski in bi bila taka pogodba v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Višje sodišče je sodbo sodišča prve