Ustavno sodišče je vse ustavne pritožbe presojalo z vidika drugega odstavka 28. člena Ustave, katerega bistvo je v uveljavitvi načela uporabe milejšega zakona (lex mitior), ki zavezuje sodišče pri razlagi zakonov, če od časa storitve kaznivega dejanja do izreka sodbe njegovemu storilcu pride do zakonskih sprememb v določitvi kaznivega dejanja. Za kršitev drugega odstavka 28. člena Ustave gre ne le takrat, ko sodišče sploh ne opravi celovite presoje, kateri izmed vseh upoštevnih kazenskih zakonov je milejši, ampak tudi takrat, ko sicer opravi procesno pravilno in celovito presojo, vendar na njeni podlagi ne uporabi milejšega kazenskega zakona. Glede na vsebino drugega odstavka 28. člena Ustave Ustavno sodišče v okviru presoje, ali so sodišča s svojo razlago prava kršila človekovo pravico ali temeljno svoboščino, presoja tudi, ali so sodišča uporabila kazenski zakon po načelu uporabe milejšega zakona. Sodišča so v obravnavanem primeru zaznala ustavnopravno relevantno problematiko uporabe milejšega zakona in so opravila celovito presojo, kateri kazenski zakon je milejši, kar zahteva drugi odstavek 28. člena Ustave. Vendar so sprejela napačno stališče, kateri kazenski zakon je na tej podlagi treba uporabiti. Ker je Okrožno sodišče kaznivo dejanje pritožnikov opredelilo po KZ, ni uporabilo milejšega zakona (tj. KZ-1/08). S tem je kršilo načelo uporabe milejšega zakona iz drugega odstavka 28. člena Ustave. Višje in Vrhovno sodišče navedene kršitve nista odpravili in sta s tem tudi sami kršili to načelo.
V zadevah št. Up-92/16, Up-93/16 in Up-113/16 je Ustavno sodišče presojalo tudi zatrjevano kršitev prvega odstavka 28. člena Ustave ter pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave. V skladu s prvim odstavkom 28. člena Ustave je posameznika dovoljeno spoznati za odgovornega udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja in mu izreči sankcijo le, če njegovo konkretno opredeljeno ravnanje ustreza jasni in dovolj določni opredelitvi kaznivega dejanja in oblike pomoči v kazenskem zakonu, ki je veljal, še preden je bilo ravnanje izvršeno. Ker v nobeni izmed izpodbijanih sodb niso opredeljeni in obrazloženi vsi elementi pomoči in ker tudi Vrhovno sodišče pri razlagi oblike udeležbe (tj. pomoči) ni upoštevalo zahtev iz prvega odstavka 28. člena Ustave, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Stališče, v katerem je Vrhovno sodišče v celoti in prvič ugotovilo pretežni del konkretnega dejanskega stanu udeležbe, oblikovalo celoten abstraktni dejanski stan udeležbe in opravilo subsumpcijo, nato pa na tej podlagi sprejelo svoja in (zato) neizpodbojna stališča, nanje oprlo svojo odločitev o spremembi pravne kvalifikacije udeležbe pritožnika pri kaznivem dejanju in v tem delu spremenilo pravnomočno obsodilno sodbo, ne da bi bil pritožnik o tem obveščen ali da bi mu bila dana možnost, da bi se branil zoper neizpodbojno stališče Vrhovnega sodišča, pa po stališču Ustavnega sodišča pomeni kršitev pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave.