Voznik naj bi parkiral skupino vozil na prometni površini avtocestnega počivališča in na notranji strani naj ne bi označil časa in datuma začetka parkiranja, prav tako naj bi skupino vozil pustil brez nadzora, kar naj bi potrdila dvakratna kontrola. Pritožnika sta v ustavnih pritožbah med drugim trdila, da je v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo Okrajno sodišče kršilo njuni pravici iz 28. člena Ustave. Navajala sta, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-37/12 z dne 8. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 36/14) razveljavilo zadnji stavek šestega odstavka 5. člena ZCes-1. Sodišče navedene odločbe Ustavnega sodišča naj ne bi upoštevalo in naj bi ju kaznovalo tudi za opis prekrška, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je očitek pritožnikov utemeljen. Ugotovilo je, da je bila odločba Ustavnega sodišča št. U-I-37/12 za odločanje sodišča o zahtevi za sodno varstvo obvezujoča. Pomenila je namreč dekriminacijo opustitve nadzora vozila, zato je bila za pritožnika milejši zakon. Ker sta bila pritožnika kaznovana za prekršek na podlagi zakonsko določenega znaka prekrška, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, je Okrajno sodišče pritožnikoma kršilo pravico iz drugega odstavka 28. člena Ustave. Sodbi Okrajnega sodišča je razveljavilo in zadevi vrnilo sodišču v novo odločanje. 
Pritožnik kot voznik tovornih vozil in samostojni podjetnik kot lastnik vozil sta bila v postopku o prekršku kaznovana z globo, ker naj bi kršila šesti odstavek 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in s tem storila prekršek po sedmem oziroma osmem odstavku 5. člena ZCes-1.