Predgovor predsednice Ustavnega sodišča  dr. Jadranke Sovdat

Ustavno sodišče Republike Slovenije enkrat letno v poročilu strnjeno postavi na ogled podobo svojega preteklega dela. Strnjeno, pravim zato, ker Ustavno sodišče v resnici ves čas sproti postavlja na ogled svoje delo z objavo vsake svoje odločitve. Z odločitvami, izdanimi v zadevah iz svojih pristojnosti, uresničuje vlogo varuha Ustave tako v razmerju do zakonodajne in izvršilne oblasti kot v razmerju do sodstva, katerega vrh je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ter do vseh nosilcev javnih pooblastil in tudi do organov lokalnih oblasti v državi. Vsi ti so zavezani pri opravljanju svojih pristojnosti in s tem svojih dolžnosti neposredno spoštovati Ustavo in vselej ravnati v skladu z njo. V pravni državi se te obveznosti ne morejo razbremeniti z izgovorom, da se jim z ustavnostjo ni treba ukvarjati, ker da bo tako in tako lahko Ustavno sodišče na koncu povedalo, ali ravnajo ustavno. Ustava najprej zavezuje njih, Ustavno sodišče postavlja le kot varuha, ki naj ima pri razlagi Ustave zadnjo avtoritativno besedo. Poročilo za preteklo leto zato ni le orisana podoba o delu Ustavnega sodišča, temveč prinaša, čeprav z določenim časovnim zamikom, enako pomembna sporočila o tem, ali in koliko drugi organi pri svojem delu spoštujejo Ustavo, ta temeljni pravni in politični akt našega sobivanja.
 
Leto 2016 zaznamuje veliko število sprejetih odločb, to je tistih najpomembnejših odločitev, s katerimi Ustavno sodišče pri ocenjevanju ustavnosti izpodbijanih aktov razlaga Ustavo in mednarodne instrumente, k spoštovanju katerih se je država obvezala. Poročilo podrobneje prikazuje izbor teh odločitev glede na njihovo precedenčnost in družbeno pomembnost, kot jo vidi Ustavno sodišče. Spoštovanje njegovih odločb zahteva najprej njihovo poznavanje. Sami vsebini odločitev v hlastanju za hitrimi novicami mediji vse prepogosto namenjajo premalo pozornosti. Pa je poznavanje vsebine že sprejetih odločitev Ustavnega sodišča izjemno pomembno. Omogoča ustavnopravno predvidljivost dela organov državne in lokalne oblasti in s tem odpira polje človekove svobode, ki jo posameznik lahko uživa prav zaradi tega, ker se lahko zanese na pravo, katerega najpomembnejši skupni imenovalec so prav določbe Ustave. Zato je pomembno, kako jih je razložilo Ustavno sodišče. 
 
Posebej, kot vsa leta doslej, v poročilu opozarjamo na odločbe Ustavnega sodišča, s katerimi je bila zgolj ugotovljena protiustavnost zakonov in na katere bi se zakonodajalec moral odzvati v roku, ki mu ga je določilo Ustavno sodišče. Skorajda praviloma zakonodajalec zamuja s svojim odzivom, glede nekaterih odločb pa tudi po nesprejemljivo dolgem času odziva sploh še ni. Táko ravnanje pomeni kršitev načel pravne države in načela delitve oblasti, na kar vsakič znova opozarjamo. V pravni državi se odločbe Ustavnega sodišča spoštujejo, v državi, katere ustavni red uveljavlja načelo delitve oblasti, mora vsaka od vej oblasti odgovorno izvrševati svoje ustavne dolžnosti. Ustavna dolžnost zakonodajalca je, da se na ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča odzove, pri čemer ni nič manjša pri tem dolžnost Vlade, ki je ustavno pooblaščena predlagateljica zakonov, da poskrbi za pravočasno predložitev predloga zakona, ki odpravlja ugotovljeno protiustavnost. 
 
Leta 2016 beležimo ponovni porast števila novih zadev, čeprav je že dolgo jasno, da Ustavno sodišče tako velikemu obsegu dela, ne glede na to, ali gre za 200 zadev več ali manj, ne more biti kos. Predvsem ne more zagotoviti, da bi o vseh zadevah lahko odločilo v sprejemljivo kratkem času. Ustavne spremembe o pristojnostih in načinu dela Ustavnega sodišča, ki so bile pred leti pripravljene, pa v politiki ni bilo posluha zanje, bi bile danes najmanj enako potrebne, kot so bile potrebne tedaj. Potrebne bi bile pravzaprav danes še bolj, ker Ustavno sodišče prejema vse manj zadev, ki so z ustrezno organizacijsko logistiko enostavno rešljive, in bistveno več zadev, ki zahtevajo poglobljen ustavnopravni vložek ustavnih sodnikov pri odločanju. Za kakovostno reševanje takih zadev je po naravi stvari potreben določen čas, ki ga ob reševanju velikega števila zadev vedno znova primanjkuje. Stalna preobremenjenost ustavnih sodnikov in svetovalcev Ustavnega sodišča, ki s svojim strokovnim delom pomagajo ustavnim sodnikom, ne prispeva k učinkovitemu in kakovostnemu ustavnosodnemu odločanju. 
 
Podatki o ugotovljenih protiustavnostih predpisov in ugodenih ustavnih pritožbah za zadeve, o katerih je Ustavno sodišče odločilo leta 2016, kažejo, da glede tega ni posebnih odstopanj. Upoštevaje skupni odstotek ugodenih ustavnih pritožb je treba reči, da so le v zelo majhnem številu od skupnega števila rešenih zadev ugotovljene kršitve človekovih pravic. S tega vidika velja opozoriti, da se rednemu sodstvu včasih pripisujejo neutemeljene kritike. Še toliko bolj je tako, kadar take kritike nanj naslavljajo politiki. Ti včasih tudi sami pomembno prispevajo k ugotovljenim kršitvam. V nemalo primerih namreč pride do kršitev človekovih pravic v sodnih postopkih zato, ker jih zagreši že zakonodajalec; ker je že sam zakon protiustaven. Tako je bilo v vseh tistih primerih, ko je Ustavno sodišče najprej ugotovilo protiustavnost zakona in šele za tem tudi kršitev človekove pravice s sodno odločbo; tudi v preteklem letu. Pri tem je razveseljivo, da sodišča vedno pogosteje vlagajo zahteve za oceno ustavnosti zakonov. Očitno prav zato, da ne bi v sodnih postopkih kršila človekovih pravic. Izhajajoč iz teh ugotovitev ni mogoče pritrditi posplošenemu zatrjevanju, da sodišča pri sojenju ne spoštujejo Ustave ter z njo priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Le v posameznih primerih se to zgodi. Za take primere pa pravni red prav z namenom, da se odpravijo kršitve, daje na razpolago posebno pravno sredstvo pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče sicer ni del sistema rednega sodstva, je pa skupaj z njim ustavnopravno postavljeno v enotni pravni sistem, ki ga določa Ustava, da se zagotovi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri sojenju. Obstoj pravnih sredstev, s katerimi se odpravljajo kršitve Ustave pri sojenju, spada v samo bistvo delovanja pravne države, tudi, ko gre za odločanje Ustavnega sodišča o ustavnih pritožbah.
 
Leto 2016 pomeni začetek kadrovskih menjav ustavnih sodnikov. Ustavnemu sodišču je pretežni del preteklega leta predsedoval mag. Miroslav Mozetič, vse dokler ni konec oktobra sklenil svojega mandata. Za opravljeno delo, tako ustavnega sodnika kot podpredsednika in predsednika Ustavnega sodišča, mu gre iskrena zahvala. Zahvala za opravljeno delo gre tudi ustavni sodnici mag. Marti Klampfer, ki je svoj mandat prav tako končala leta 2016. Še številčnejše menjave pričakujemo v prvi polovici letošnjega leta. Menjava ustavnih sodnikov že po naravi stvari začasno upočasni delo Ustavnega sodišča. Tokrat ne bo nič drugače. Več o tem prepustimo času, ko se bomo naslednjič ozrli po opravljenem delu v preteklem letu.

dr. Jadranka Sovdat

Predsednica Ustavnega sodišča Republike Slovenije, dr. Jadranka Sovdat, je v četrtek, 30. 3. 2017, skupaj z generalnim sekretarjem dr. Sebastianom Neradom, predstavila poročilo o delu Ustavnega sodišča za preteklo leto.