V zvezi z očitki glede odločitve Vrhovnega sodišča o zavrnitvi pritožbe je Ustavno sodišče kot očitno neutemeljene zavrnilo očitke pritožnikov, da niso imeli možnosti pravočasno in ustrezno dopolniti svojih vlog, zaradi česar naj bi bila kršena načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in načelo enake volilne pravice (drugi odstavek 43. člena Ustave). Strinjalo se je s stališčem Vrhovnega sodišča, da so pritožniki to možnost imeli, saj jih je DVK po sodbi Vrhovnega sodišča št. Uv 8/2017 z dne 19. 11. 2017 in odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1033/17 z dne 30. 11. 2017 (Uradni list RS, št. 72/17) pozvala, naj svoje vloge dopolnijo s seznamom članov (in njihovimi osebnimi podatki), ki poklicno delujejo na področju športne dejavnosti predlagateljice, ter z ustreznimi dokazili. Pritožniki kljub pozivu in jasnim stališčem iz navedenih odločitev Vrhovnega in Ustavnega sodišča svojih vlog niso dopolnili z dokazili, temveč so zgolj posplošeno zatrjevali obstoj “različnih pogodb”.
Ustavno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo očitke pobudnikov o spremembi volilnih pravil med postopkom volitev, ker naj bi zanje veljal nov pogoj poklicnega opravljanja dela oziroma dejavnosti. Pojasnilo je, da pogoj poklicnega opravljanja dejavnosti določa že Zakon o Državnem svetu (drugi odstavek 2. člena, četrta alineja prvega odstavka 34. člena in drugi odstavek 34. člena), glede razlage tega pogoja pa obstaja tudi enotna sodna praksa Vrhovnega in Ustavnega sodišča že od leta 2002. Če je DVK ta pogoj razlagala drugače in je štela, da je poklicni izvajalec dejavnosti na določenem področju že vsak, ki je član neke poklicne organizacije (zato tudi ni zahtevala ustreznih dokazil), to ne pomeni, da drugačno stališče sodišča krši kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Za DVK so sodne odločbe, vključno z odločbami Ustavnega sodišča, obvezujoče. Poleg tega je bilo treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi, da so imeli pritožniki možnost dopolniti svoje vloge v skladu s stališčem Vrhovnega in Ustavnega sodišča, pa tega niso storili.
Pritožniki so zatrjevali tudi kršitev načela enakosti pred zakonom in pravice do enakega varstva pravic (drugi odstavek 14. člena in 22. člen Ustave) ter načela enake volilne pravice (prvi odstavek 43. člena Ustave) zato, ker naj bi zanje veljala druga merila za določitev števila elektorjev kot za poklicne organizacije s področja kulture. Na odločitev o zakonitosti (oziroma ustavnoskladnosti) spornih (izpodbijanih) odločitev o določitvi števila elektorjev pritožnic ne morejo vplivati okoliščine, ki so obstajale pri določitvi elektorjev drugih poklicnih organizacij. Tudi če je DVK pri drugih poklicnih organizacijah Zakon o Državnem svetu razlagala nezakonito in so odločitve o tem postale pravnomočne (158. člen Ustave), to ni razlog za pritrditev pritožnikom, ker ni ustavne zahteve po enakosti v nepravu. Zato je Ustavno sodišče tudi te očitke zavrnilo kot neutemeljene.
Interesne organizacije s področja športa in kandidat za člana Državnega sveta – predstavnika za področje kulture in športa so vložili tudi pobudo, s katero so izpodbijali Zakon o Državnem svetu, ker ne daje Vrhovnemu sodišču pooblastila za razveljavitev postopka določanja elektorjev, ko je to potrebno, da bi se dosegla enaka obravnava vseh predlagateljev po istih merilih. Zakon naj bi bil tudi v neskladju s prvim odstavkom 96. člena Ustave, ki ne zahteva, da so na področju športa zastopani le poklicni športniki. Ustavno sodišče je presodilo, da so očitki o protiustavnosti Zakona o Državnem svetu neutemeljeni, zato je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona zavrnilo.