Presodilo je, da uklonilni zapor, ki pomeni poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, sicer zasleduje ustavno dopusten cilj, saj je namenjen zagotavljanju spoštovanja pravnomočnih sodnih odločb in ima pomembno vlogo pri uveljavljanju načel pravne države. Vendar pa izpodbijana ureditev zgreši cilj v delu, v katerem sodišču nalaga, da v primeru, ko storilec nalog v splošno korist ne opravi v celoti, ugovor zavrne, čeprav je storilec že v postopku odločanja o predlogu za opravo nalog v splošno korist izkazal, da zaradi šibkega premoženjskega stanja globe ne zmore plačati. Zato v tem delu uklonilni zapor ni primerno sredstvo za dosego ustavno dopustnega cilja. Ustavno sodišče je ugotovilo tudi, da Zakon o prekrških izključuje možnost, da bi sodišče pri določitvi trajanja uklonilnega zapora upoštevalo višino izrečene in neplačane globe, zaradi česar uklonilni zapor pomeni prekomeren poseg v osebno svobodo.
V neskladju z Ustavo pa je tudi zakonska ureditev postopka, po katerem sodišče določi uklonilni zapor, ne da bi storilca pozvalo, naj navede razloge zoper tako odločitev in odloča le na podlagi uradoma izvedenega postopka. Ker se z uklonilnim zaporom posega v osebno svobodo, zaradi česar ukrep ne sme biti namenjen zgolj zagotavljanju plačilne discipline, ta težnja ne more upravičiti posega v pravici do nepristranskega sodišča in izjave v začetni fazi odločanja o uklonilnem zaporu. Izpodbijana ureditev, ki to dopušča, je zato v neskladju tudi z 22. členom in s prvim odstavkom 23. člena Ustave.
