Ustavno sodišče je najprej obravnavalo očitke o neskladju te določbe z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Ugotovilo je, da uvedba pojma negospodarskih storitev splošnega pomena  (ki je pojem prava EU) v domačo zakonodajo ne pomeni, da javna zdravstvena služba z vidika nacionalnega prava ni več negospodarska javna služba.  Pojem negospodarske javne službe po slovenskem pravu je širši od pojma negospodarskih storitev splošnega pomena po pravu EU. Doktrina negospodarskih storitev splošnega pomena v pravu EU poda kriterije za oceno v kakšni meri so nekatere dejavnosti,ki jih urejajo nacionalna prava, izločene iz področja uporabe prava EU. Za odgovor na vprašanje, ali je neka dejavnost negospodarska storitev splošnega pomena, je v primeru spora pristojno Sodišče Evropske unije glede na svoje ustaljene kriterije.
 
Drugo poved drugega odstavka 3. člena ZZDej je mogoče razložiti in ni v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave.
 
Ustavno sodišče je drugo poved drugega odstavka 3. člena ZZDej presojalo tudi z vidika pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Določba namreč zasebnikom zapoveduje, da naj javno gospodarsko službo opravljajo nepridobitno, torej morajo presežek iz javne službe ohranjati v javni službi. S prepovedjo zasebnikom, da si izplačajo oziroma za osebne potrebe uporabijo presežek iz dejavnosti, je zakonodajalec zasebnike dejansko spremenil v nepridobitno pravno obliko.
 
Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je treba negospodarsko javno službo opravljanja javne zdravstvene službe z vidika zasebnikov – koncesionarjev šteti za varovano s 74. členom Ustave. Koncesionarji, ki opravljajo javno službo na področju zdravstva, so deležni zaščite  jamstev tega člena.  
 
Omejitev svobode razpolaganja s presežkom prihodkov  zelo intenzivno oži polje podjetniške svobode zasebnikov in posega v njihovo gospodarsko pobudo. Za ta poseg brez dvoma obstaja javna korist zagotavljanja trajnega, kakovostnega in univerzalnega dostopa do storitev javne zdravstvene službe. Vendar lahko tako intenzivna omejitev svobode uporabe presežka prihodkov  spodkoplje enega izmed ključnih motivov za opravljanje koncesijske dejavnosti, kakovost katere je poleg tega mogoče zagotoviti z sprejemom ustreznih strokovnih standardov.  Ker teža presojanega posega v človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude presega težo  javne koristi od posega je Ustavno sodišče drugo poved drugega odstavka 3. člena ZZDej  v presojanem delu razveljavilo.
 
Ustavno sodišče ni pritrdilo očitkom pobudnikov zoper prvi in tretji odstavek 42. člena ZZDej. Koncesija za opravljanje negospodarske javne službe je pravica in ne pooblastilo v smislu obligacijskega prava. Prepoved in ničnost pravnega prometa s koncesijo ne pomenita pravne nezmožnosti prenosa koncesije v sklopu materialnega statusnega preoblikovanja koncesionarja.
Ustavno sodišče je odločalo o ustavnosti več določb Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), kolikor se nanašajo na zasebnike, ki imajo koncesijo za javno zdravstveno službo.
 
Druga poved drugega odstavka 3. člena ZZDej določa, da izvajalci zdravstvene storitve javne zdravstvene službe opravljajo nepridobitno, torej tako, da morajo presežek prihodkov nad odhodki porabiti za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti. Navedena določba te storitve opredeljuje kot negospodarske storitve splošnega pomena.