Ustavno sodišče je zadevo presojalo z vidika pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave. Poudarilo je, da je dolžnost prosilca za mednarodno zaščito, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države, da mu nudi zaščito pred preganjanjem. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile prijave prosilca dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.
 
Po presoji Ustavnega sodišča je obrazložitev Vrhovnega sodišča glede na ugotovljene okoliščine obravnavane zadeve (zlasti upoštevajoč ugotovitev, da pritožnik razen objave na družbenem omrežju ni prijavil nobenega od dejanj in da je edino prijavo, ki jo je podal, policija sprejela) ustavnoprocesno zadostna. Pritožnikovo sklicevanje na drugo sodbo, ki sicer zadeva isto izvorno državo, zato v ustavnoprocesnem smislu ne narekuje podrobnejše obrazložitve, kot jo je Vrhovno sodišče podalo v izpodbijani sodbi. Zato ni bila kršena pritožnikova pravica iz 22. člena Ustave.
 
Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo. Hkrati je zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), ker pobudnik očitkov, ki jih naslavlja na zakonsko ureditev, ni materialno izčrpal v pravnih sredstvih pred rednimi sodišči.

 

Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi prosilca za mednarodno zaščito, vloženi zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča. S slednjo je Upravno sodišče zavrnilo pritožnikovo tožbo zoper odločbo MNZ o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.