Arhiv novic

AktualnoNovice

06.12.2019
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-479/18, Up-469/15 z dne 24. 10. 2019
V obravnavani zadevi je Ustavno sodišče ob presoji ustavne pritožbe, vložene v prekrškovni zadevi, presojalo tudi ustavno skladnost Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16, v nadaljevanju ZP-1). ZP-1 namreč ne določa posebnega roka, v katerem bi moral biti postopek novega odločanja po razveljavitvi pravnomočne odločbe o prekršku z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočno končan.

Presojo ZP-1 je Ustavno sodišče opravilo z vidika 2. člena Ustave. Poudarilo je, da ima zaradi zagotavljanja pravne varnosti in načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave) ustavnopravni pomen tudi časovna omejitev teka postopka o prekršku po razveljavitvi pravnomočne odločbe. Postopek o prekršku torej ne more teči neomejeno dolgo, saj lahko že samo vodenje postopka za storilca pomeni določeno omejitev in poseganje v njegove pravice, predvsem pa za storilca pomeni stanje nadaljnje negotovosti glede konca postopka.
 
Po stališču Ustavnega sodišča tek postopka nove razsoje v postopku o prekršku ni omejen z absolutnim zastaralnim rokom iz šestega odstavka 42. člena ZP-1, saj slednji tudi po sodni praksi preneha teči s pravnomočnostjo odločbe o prekršku. ZP-1 tako v primeru, če je pravnomočna odločba o prekršku razveljavljena, dopušča v postopku nove razsoje neomejen tek postopka o prekršku in s tem pušča storilca v stanju negotovosti glede konca postopka. Ob upoštevanju ustaljene ustavnosodne presoje, zlasti odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-25/07, je Ustavno sodišče presodilo, da gre za t. i. protiustavno pravno praznino, katere zapolnitev z zakonsko ureditvijo zahteva 2. člen Ustave. Zato je ugotovilo, da je ZP-1 v neskladju z 2. členom Ustave. Državnemu zboru je naložilo, da ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, hkrati pa je določilo tudi način izvršitve svoje odločbe do uveljavitve drugačne zakonske ureditve.
 
Ustavno pritožbo je Ustavno sodišče zavrnilo. V obrazložitvi je sicer pritrdilo pritožniku, da je Okrajno sodišče s svojim stališčem, po katerem absolutni zastaralni rok po razveljavitvi pravnomočne odločbe o prekršku z izrednim pravnim sredstvom začne teči znova oziroma "oživi", odstopilo od ustaljene sodne prakse, svojega odstopa od nje pa ni obrazložilo. S tem je samovoljno odstopilo od ustaljene sodne prakse in pritožniku kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Kljub ugotovljeni kršitvi pa Ustavno sodišče izpodbijane sodbe ni razveljavilo, saj si pritožnik kljub morebitni razveljavitvi izpodbijane sodbe svojega pravnega položaja v ničimer ne bi mogel izboljšati. Zato je Ustavno sodišče ocenilo, da zadostuje ugotovitev kršitve pravice iz 22. člena Ustave v obrazložitvi odločbe.

Datoteke

acrobat Sklep
[219.02 KB]
acrobat Odločba
[291.68 KB]
acrobat Pritrdilno LM dr. Šugman Stubbs
[251.14 KB]