AktualnoNovice

15.11.2019
Odločba št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019
Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1. Izrečena mu je bila kazen zapora. Zoper pravnomočno sodbo je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.
 
Bistveni očitki pritožnika v ustavnih pritožbah so bili: (1) da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi o njegovi krivdi odločala sodnica, ki je predhodno že odločala o krivdi dveh soobdolženih, (2) da mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker sodna odredba za pridobitev podatkov o bančni transakciji ni bila obrazložena, (3) da mu je bila zaradi uporabe prometnih podatkov kršena njegova pravica do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave in (4), da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker mu sodišče ni omogočilo, da bi zaslišal obremenilne priče.
 
Ustavno sodišče je ustavni pritožbi zavrnilo, ker je ocenilo, da sta neutemeljeni. Očitek pritožnika o kršitvi njegove pravice do nepristranskega sojenja je Ustavno sodišče zavrnilo. Upoštevalo je, da sodba na podlagi priznanja krivde zoper soobdolženca ni bila obrazložena in ni vsebovala presoje pritožnikovih ravnanj. Poleg tega je kot pomembno objektivno okoliščino upoštevalo tudi časovni okvir, da sta soobdolženca kaznivo dejanje priznala šele v zaključni fazi kazenskega postopka, do takrat pa se je pritožnik branil z molkom. V takem primeru je bila zato teža njunega priznanja za sodnikov spoznavni proces v tem stadiju dokaznega postopka ustrezno manjša, kot bi bila, če bi do priznanja prišlo že v zgodnejši fazi kazenskega postopka. Zato ni mogoče trditi, da je imela sodnica, ki je po sprejemu priznanja krivde soobdolžencev, v izločenem postopku zoper pritožnika izdala sodbo, (zgolj) zaradi njunega priznanja že v naprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanju.
 
Ustavno sodišče je presodilo, da je bila odredba, s katero je preiskovalni sodnik od banke zahteval, naj mu sporoči osebne podatke v zvezi s pritožnikom in sicer podatke o bančni transakciji - pologu gotovine, ki jo je opravil pritožnik - obrazložena. Po oceni Ustavnega sodišča je vsebovala jasne razloge, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo odločitev. Zato je omogočala preverjanje, ki ga zahteva tretji odstavek 38. člena Ustave.
 
Glede uporabe prometnih podatkov je Ustavno sodišče menilo, da je bila ta ukrep odrejen ob sumu storitve hudega kaznivega dejanja, da je bil časovno omejen, da ga je sodišče odredilo z utemeljitvijo razlogov, ki so imeli podlago v objektivnih merilih za dostop do podatkov na podlagi namere izvrševanja kaznivega dejanja, ki se je v času izdaje teh odredb že spremljalo z drugimi prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Med drugim je šlo tudi za ukrep, ki prav najglobje posega v pravico do komunikacijske zasebnosti s prisluškovanjem in snemanjem komuniciranja v celoti. Ukrep na katerega izsledke je sodišče oprlo sodbo, je tudi zajemal podatke iz hranjenih prometnih podatkov za zelo kratek čas pred izdajo vnaprejšnje sodbe odredbe sodišča, s katero je bil odrejen. Ustavno sodišče je ocenilo, da v takih okoliščinah niti hramba teh podatkov, ki se glede kategorij hranjenih podatkov, uporabljenih navedenih komunikacijskih sredstev, vpletenih oseb in trajanja hrambe omeji le na to, kar je bilo nujno potrebno za kazenski postopek, niti ukrep njihove pridobitve, kot je opredeljen v prvem odstavku 149.b člena Zakona o kazenskem postopku, ne nasprotujeta ustavnim zahtevam o sorazmernosti posega v komunikacijsko zasebnost iz prvega odstavka 37. člena Ustave.

Ustavno sodišče je zavrnilo tudi očitek pritožnika o kršitvi njegove pravice do obrambe. Ocenilo je, da bistven argument, na katerega je sodišče oprlo svoje stališče in sicer, da se pravnomočna sodba izključno ali v odločilni meri ne opira na zagovor ene od teh prič, poleg tega pa se tudi drugi izvedeni dokazi niso presojali z vidika, ali potrjujejo zagovor te priče, ne krši pravice pritožnika do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave.
 
Ustavno sodišče je zavrnilo tudi druge očitke pritožnika, saj je ocenilo, da stališčem sodišč ni mogoče očitati, da niso ravnala v skladu z zahtevami, ki jih je že postavilo Ustavno sodišče.

Datoteke

acrobat Odločba
[694.61 KB]