Osrednje vprašanje obravnavane zadeve je bilo, ali je izpodbijana zakonska določba v neskladju s svobodo veroizpovedi iz prvega odstavka 41. člena Ustave. Pobudnika (verska skupnost, katere namen je ohranjanje islamskih vrednot, in fizična oseba, ki je po veroizpovedi musliman) sta zatrjevala protiustavnost, ker drugi odstavek 25. člena ZZZiv za vse zakole v klavnicah, brez izjeme za obredne zakole po islamski veri, zapoveduje obvezno predhodno omamljenje klavnih živali. Izpodbijana določba naj bi muslimanom preprečevala vsakodnevno preskrbo in uživanje halal mesa, kakor tudi preskrbo s halal mesom ob priložnosti islamskega verskega praznika kurban bajram zaradi uživanja takega mesa oziroma zaradi njegove ustrezne delitve po tretjinah.

Ustavno sodišče je sledilo pobudnikoma, kolikor sta zatrjevala, da sta redno prehranjevanje z mesom živali, obredno zaklanih v skladu s pravili islama, ter uživanje in daritev mesa tako zaklanih živali ob kurban bajramu, izpolnjevanje pomembnih verskih dolžnosti, razumno povezanih z bistvom verskega prepričanja. Zato je oboje varovano s pravico do svobodnega izvrševanja vere iz prvega odstavka 41. člena Ustave. Ker izpodbijana določba otežuje dostop do mesa obredno zaklanih živali zaradi vsakodnevne prehrane in zaradi omogočanja polnega in neokrnjenega praznovanja kurban bajrama, otežuje izpolnjevanje ključnih verskih dolžnosti. Zato po presoji Ustavnega sodišča posega v svobodo veroizpovedi pripadnikov islamske vere.

Ustavno sodišče je poudarilo, da je treba pri presoji dopustnosti omejitev pravice do svobode vere iz prvega odstavka 41. člena Ustave glede na peti odstavek 15. člena Ustave upoštevati ureditev ciljev, zaradi katerih je dopusten poseg v svobodo vere, kakor jo določa drugi odstavek 9. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. 

Cilj drugega odstavka 25. člena ZZZiv je zagotavljanje dobrobiti živali. V kontekstu obravnavanega primera to pomeni varstvo živali pred mučenjem, ki ga izrecno zahteva četrti odstavek 72. člena Ustave. Opredelitev ustavno zapovedanega “varstva živali pred mučenjem” zajema tudi prizadevanja zakonodajalca, da prepreči, ublaži ali omili telesno neprijetne občutke bolečine, stresa in strahu, ki jih živalim povzroča človek. Cilj zapovedi predhodnega omamljenja živali pred zakolom, to je zagotavljanje dobrobiti živali, je del morale kot skupka pravil, ki vrednotijo in usmerjajo ravnanje ljudi na podlagi pojmovanj dobrega in slabega. Glede na drugi odstavek 9. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah je morala dopusten razlog za poseg v versko svobodo.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je presojani poseg primeren in nujen, da je torej s predhodnim omamljenjem mogoče učinkovito ublažiti bolečino in strah živali ter da ne obstaja milejše sredstvo za dosego tega cilja, ki bi manj posegalo v versko svobodo. Tako presojo je opravil že zakonodajalec. Ker gre za presojo na kompleksnem znanstvenem področju, ki jo je zakonodajalec oprl na strokovne podlage, pri čemer ni prekoračil skrajnih meja proste presoje, ji je Ustavno sodišče sledilo.

V okviru presoje sorazmernosti v ožjem smislu je Ustavno sodišče poudarilo, da je ustavnopravna teža koristi od drugega odstavka 25. člena ZZZiv velika, na drugi strani pa so posledice za versko svobodo omejene – zaradi verske nevtralnosti izpodbijane določbe in zaradi tega, ker je dostop do halal mesa le otežen, ne pa onemogočen.

Ustavno sodišče je zato odločilo, da drugi odstavek 25. člena ZZZiv ni v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče je na pobudo Slovenske muslimanske skupnosti in drugih odločalo o ustavnosti drugega odstavka 25. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv), ki določa, da mora biti omamljenje živali izvedeno tudi pri obrednem zakolu.