Ustavno sodišče je odločilo, da zahteva drugega odstavka 38. člena Ustave, da je obdelovanje osebnih podatkov predmet zakonskega urejanja, pomeni,  da mora obstajati zakonska podlaga za vsak korak obdelave osebnih podatkov. Ukrep optične prepoznave tablic je zasnovan tako, da vključuje dva koraka obdelave: najprej zbiranje podatkov registrske tablice in nato primerjanje teh podatkov z evidencami osebnih podatkov. Oba koraka obdelave podatkov pomenita samostojen poseg v pravico do varstva osebnih podatkov in terjata samostojno zakonsko razdelano ureditev obdelave osebnih podatkov. Ker izpodbijana ureditev ni bila skladna s to zahtevo, je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z drugim odstavkom 38. člena Ustave in jo je razveljavilo. Zahteva, da je obdelovanje osebnih podatkov predmet zakonskega urejanja, po stališču Ustavnega sodišča ne pomeni le golega obstoja zakonske določbe, ki omogoča, da policija lahko obdeluje osebne podatke na določen način, temveč mora biti tudi skladna z načeli pravne države iz 2. člena Ustave. Ustavno sodišče je prav tako razveljavilo 32. točko drugega odstavka 123. člena, 32. točko 125. člena in dvaindvajseto alinejo prvega odstavka 128. člena ZNPPol, ki so neposredno povezane z izpodbijano določbo in nimajo samostojnega pomena.
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Varuha človekovih pravic, z delno odločbo št. U-I-152/17 z dne 4. 7. 2019 razveljavilo četrti odstavek 113. člena, 32. točko drugega odstavka 123. člena, 32. točko 125. člena in dvaindvajseto alinejo prvega odstavka 128. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr. in 10/17).