Presodilo je, da predlagateljeva razlaga, da je na podlagi izpodbijane določbe mogoče vsako uporabo brezpilotnega zrakoplova utemeljiti z dokazovanjem kaznivega dejanja ali prekrška ali identificiranjem njegovega storilca oziroma kršitelja, ker bo policija izvrševala policijska pooblastila in s tem po lastni presoji uporabljala tehnična sredstva na brezpilotnih zrakoplovih neposredno na podlagi 33. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, nima opore v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Tehnična sredstva je na brezpilotnem zrakoplovu dopustno uporabiti le v skladu z zakonom, torej v primerih, ko je njihova uporaba predvidena z zakonom, in pod pogoji, ki jih zakon v teh primerih predvideva. S pavšalnimi navedbami, da gre za tehnologijo, ki bo omogočala stalni in vsesplošni nadzor, ki naj bi postajala vedno bolj sofisticirana, napredna in zmogljiva, da je na podlagi izpodbijane določbe uporaba brezpilotnih zrakoplovov mogoča brez sodne odredbe za vsako kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in za vsak prekršek, pa predlagatelj po stališču Ustavnega sodišča tudi ni utemeljil zatrjevanega neskladja izpodbijane ureditve s pravico do varstva osebnih podatkov.
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Varuha človekovih pravic, z delno odločbo št. U-I-152/17 z dne 4. 7. 2019, ugotovilo, da tretja alineja drugega odstavka 114.a člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr. in 10/17) ni v neskladju z Ustavo.