Namen odloga izvršbe iz drugega odstavka 71. člena ZIZ je zagotoviti varstvo dolžnika tedaj, ko bi nadaljevanje dovoljene izvršbe z izpraznitvijo in izročitvijo stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, zaradi obstoja posebno upravičenih razlogov za dolžnika predstavljalo nedopustno trdoto, ki ne bi bila v skladu z doseženimi civilizacijskimi vrednotami ter bi lahko nasprotovala zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva in bi odrekala sleherno skrb za človeka. Vendar je odložitev uveljavitve zahtevka upnika, ki izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, mogoče dovoliti le izjemoma.
 
Z drugim odstavkom 71. člena ZIZ zakonodajalec prepušča tehtanje položaja upnika in dolžnika sodiščem. Sodiščem je prepuščeno, da upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera iščejo pravično ravnovesje med pravico upnika do sodnega varstva in pravico do telesne celovitosti dolžnika. Presoja sodišča o odlogu izvršbe iz tega razloga je v pomembnem delu onemogočena zaradi zakonskih omejitev, in sicer: (1) obdobje, za katero je mogoče odložiti izvršbo (najdlje za tri mesece), in (2) odlog je mogoč zgolj enkrat. Zakon tako onemogoča sodišču, da bi opravilo presojo glede na vse okoliščine primera.
 
Ustavno sodišče je izpodbijani del določbe presojalo, kot da gre za izoblikovanje načina uresničevanja pravic v koliziji v sodnem postopku. Pri presoji zakonske ureditve, ki v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave ureja le način uresničevanja človekovih pravic, je Ustavno sodišče zadržano. V tem okviru preizkusi le, ali je izpodbijana ureditev razumna. Pri tem je treba razumnost razloga razumeti kot zvezo med ureditvijo in ciljem, torej kot zahtevo po stvarni povezanosti konkretne ureditve s predmetom urejanja.
 
Izpodbijani del določbe spodkoplje uresničitev namena odloga – to je omogočiti varstvo dolžnikovega položaja v tistih izjemnih primerih, ko bi invazivnost izpraznitve in izročitve nepremičnine nasprotovala doseženim civilizacijskim vrednotam in zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva ter bi odrekala skrb za človeka. Izpodbijani del drugega odstavka 71. člena ZIZ je v nasprotju z namenom odloga izvršbe iz posebno upravičenih razlogov. Zato izpodbijana omejitev ni stvarno povezana s predmetom urejanja in kot taka ni razumna. Ustavno sodišče je presodilo, da je drugi odstavek 71. člena ZIZ v delu, v katerem odlog izvršbe dovoljuje za najdlje tri mesece in le enkrat, kolikor se nanaša na izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, v neskladju s pravico do telesne celovitosti iz 35. člena Ustave.
 
Z ustavno pritožbo sta bila izpodbijana sklepa, izdana v izvršilnem postopku, v tistem delu, v katerem sta sodišči predlog za odlog izvršbe nad tremi meseci zavrnili. Ker sta izpodbijana sklepa temeljila na drugem odstavku 71. člena ZIZ, ki ga je Ustavno sodišče delno razveljavilo, je bila pritožnici z izpodbijanima sodnima odločbama kršena pravica iz 35. člena Ustave.
Ustavno sodišče je na podlagi vložene pobude presojalo del drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov na predlog dolžnika v izvršbi dovoljuje za največ tri mesece in le enkrat. Pri presoji izpodbijanega dela navedene določbe se je Ustavno sodišče omejilo na izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom.