AktualnoNovice

27.12.2018
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-181/16 z dne 15. 11. 2018
Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Državnega sveta za oceno ustavnosti drugega stavka prvega odstavka 86. člena in 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter 191. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Po izpodbijani ureditvi mora delodajalec Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije povrniti škodo, ki sta jo utrpela, če je (med drugim) iz navadne malomarnosti povzročil okvaro zdravja, invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt njunega zavarovanca. Ustavno sodišče je izpodbijano ureditev presojalo z vidika svobodne gospodarske pobude, zasebne lastnine in osebnega dostojanstva ter z vidika načel jasnosti in pomenske določljivosti ter enakosti pred zakonom. Presodilo je, da drugi stavek prvega odstavka 86. člena in 87. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter 191. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niso v neskladju z Ustavo.
 
Pri presoji z vidika načela jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave je Ustavno sodišče navedlo, da uporaba ustaljenih metod razlage pravnih aktov da jasno vsebino pojma malomarnosti. Zato ureditev, po kateri lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zahteva povračilo škode od delodajalca, ki je iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, ni nejasna in nedoločna.
 
Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da obveznost delodajalca, da Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije povrne škodo, ki sta jo utrpela v primeru, ko je iz navadne malomarnosti povzročil okvaro zdravja, invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt njunega zavarovanca, ne vpliva neposredno na svobodno in samostojno izvajanje gospodarske dejavnosti. Zato izpodbijana zakonska ureditev niti ne sega na področje, ki ga ta človekova pravica varuje. Sprejelo je tudi stališče, da obveznost povrnitve škode nosilcema socialnih zavarovanj, ki jo ima delodajalec na podlagi izpodbijanih določb, ni varovana v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Presodilo je še, da izpodbijana ureditev ne more posegati v pravico delodajalcev do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave). Navedlo je tudi, da bi odsotnost izpodbijane ureditve kvečjemu bila v neskladju s pravico do osebnega dostojanstva delavcev (in ne delodajalcev).
 
Ustavno sodišče je presodilo, da ko gre za povračilo škode zavodoma v primeru povzročitve škode njunim zavarovancem iz navadne malomarnosti, razlikovanje med delodajalcem oziroma delavcem ne krši splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Ker sta si njuna položaja v bistvenem različna, ju sme zakonodajalec obravnavati različno. Prav tako je presodilo, da je zakonodajalec lahko različno obravnaval delodajalca, ki je dolžan Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije povrniti škodo v celoti, in povzročitelja škode, ki je po obveznem avtomobilskem zavarovanju zavarovalnici dolžan povrniti škodo le do določene višine. Tudi njuna položaja sta si namreč v bistvenem različna.
 
Ustavno sodišče je sprejelo še stališče, da sta si v bistvenem različna tudi položaja delodajalca, vključno z delodajalcem, ki je samostojni podjetnik in torej fizična oseba, ter posameznika (fizične osebe). Zakonodajalec je zato smel določiti, da je posameznik Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije dolžan povrniti škodo le v določenem obsegu, delodajalec, čeprav je lahko tudi delodajalec fizična oseba, pa v celoti.
 

 

Datoteke

acrobat Odločba
[293.68 KB]
acrobat Pritrdilno LM dr. Pavčnik
[225.00 KB]
acrobat Pritrdilno LM dr. Jadek Pensa
[293.70 KB]