Polna oprostitev plačila sodne takse je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) osebam, ki plačila sodne takse ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev.

Glede na to, da neplačilo sodne takse (v postopkih, za katere se uporablja Zakon o pravdnem postopku in v katerih je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja) onemogoča vsebinski preizkus vloge stranke, ureditev, ki možnost polne oprostitve plačila sodne takse pogojuje s prejemanjem mesečnih dohodkov v višini minimalnega dohodka, torej na zgolj 269,20 EUR ali manj, posega v pravico do dostopa do sodišča in pravico do sodnega varstva.  
 
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je izpodbijana ureditev v neskladju s pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva, ker je teža posledic izpodbijane ureditve za socialno šibke posameznike, ki zaradi nezmožnosti plačila sodne takse trajno izgubijo pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva, očitno nesorazmerna s koristjo, povezano z neopredeljenim ugodnim javnofinančnim učinkom zvišanja prihodkov države iz naslova sodnih taks.

Ustavno sodišče je na zahtevo Višjega sodišča odločalo o ustavnosti prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah, ki sodišču preprečuje, da oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, če stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje pogojev za njeno pridobitev, čeprav bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.