Ustavno sodišče je človekovo pravico domnevnih očetov, da dosežejo prenehanje očetovskega pravnega razmerja, ki nima biološke podlage, umestilo v 35. člen Ustave. Poznavanje resnice glede domnevanega biološkega starševstva je ključno za razvoj posameznikove osebnosti in za odvrnitev hudih psiholoških bremen ter negotovosti. Za identiteto človeka kot socialnega bitja je odločilno, da najpomembnejša osebna pravna razmerja temeljijo na pravilni dejanski podlagi.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je objektivni petletni prekluzivni rok po rojstvu otroka za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva poseg v človekovo pravico očeta iz 35. člena Ustave. Navedeni prekluzivni rok je trd, nefleksibilen, rigiden, in se lahko izteče v času, ko domnevni oče ne ve in ni dolžan vedeti, da je biološki oče otroka drug moški. Ker je ustavno varovana vrednota stabilnosti in trdnosti pravno priznanih družinskih razmerij dovolj varovana s subjektivnim rokom za izpodbijanje očetovstva (eno leto odkar je domnevni oče zvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom o očetovstvu), se poseg v pravico do razčiščenja dvomov o biološkem izvoru otroka in do ukinitve pravnega razmerja z domnevnim otrokom kaže kot prekomeren. Ustavno sodišče je zato objektivni prekluzivni rok za izpodbijanje očetovstva razveljavilo.

Ustavno sodišče je odločalo o pobudi za oceno ustavnosti določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je za domnevnega očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v kratkem času po njej, s prekluzivnim rokom pet let po rojstvu otroka časovno omejila možnost sodnega izpodbijanja očetovstva. Možnost izpodbijanja očetovstva je namenjena ukinitvi pravne vezi med domnevnim očetom in otrokom, ki ne ustreza biološki resničnosti.