Ustavno sodišče je ta položaj primerjalo s položajem iz 11. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (obnova, ker je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, izdana v pravdnem postopku) za katerega velja desetletni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo.  Izhajalo je iz ocene, da sta ti dve kategoriji predlagateljev v bistvenem v enakem položaju: oboji predlog za obnovo postopka utemeljujejo s pravnomočno odločbo, ki ima po zakonu neposreden obvezujoč učinek na odločanje sodišča v pravdi, pa se na to odločbo predlagatelj obnove v pravnomočno končani pravdi brez lastne krivde ni mogel sklicevati.

Ker Ustavno sodišče tudi ni prepoznalo obstoja razumnega in stvarnega razloga, ki bi upravičil manj ugodno ureditev dolžine objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka za predlagatelje iz 9. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku kot za predlagatelje iz 11. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo neskladje izpodbijane določbe z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je določilo način izvršitve svoje odločbe.

Ustavno sodišče je ugotovilo neskladje z Ustavo petletnega objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo pravdnega postopka, kolikor se nanaša na obnovitveni razlog, da se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena (9. točka 394. člena Zakona o pravdnem postopku).