Arhiv novic

AktualnoNovice

05.06.2019
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-393/18 z dne 25. 4. 2019
Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Občinskega sveta Občine Braslovče in Občinskega sveta Občine Polzela za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od priključka Šentrupert na avtocesti A1 Šentilj–Koper do priključka Velenje jug (v nadaljevanju Uredba). Odločilo je, da Uredba ni v neskladju z Ustavo. Zahtevo Občine Šmartno ob Paki je Ustavno sodišče zavrglo, ker ni vsebovala podpisa vložnika.

Ustavno sodišče je uvodoma pojasnilo, da v okviru svoje pristojnosti za odločanje o skladnosti podzakonskih predpisov z Ustavo in zakoni ne ocenjuje primernosti ureditve in ne odloča o strokovnih vprašanjih. Ustavno sodišče zato ni presojalo, ali je izbrana trasa cestnega odseka najustreznejša med predlaganimi, niti ne tega, ali varianta F2-2 pomeni zgolj optimizacijo variante F2 ali pa gre za samostojno traso.
 
Presoja Ustavnega sodišča je bila v obravnavanem primeru omejena na oceno ustavnosti in zakonitosti postopka, po katerem je bila Uredba sprejeta. Bistveni očitek predlagateljev pri tem je bil, da v postopku priprave Uredbe, med katerim je na področju prostorskega načrtovanja večkrat prišlo do sprememb zakonodaje, javnosti ni bilo omogočeno učinkovito in dovolj zgodnje sodelovanje v postopku. Ustavno sodišče je presodilo, da se Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija) tako rationae materiae kot rationae personae uporablja v okoliščinah obravnavane zadeve. Člen 7 Aarhuške konvencije na podlagi 8. člena Ustave zavezuje zakonodajalca pri sprejemanju zakonov, zato mora biti sodelovanje javnosti v postopkih prostorskega načrtovanja urejeno že v področni zakonodaji, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa morajo biti v skladu z Ustavo in zakoni. Ker je presoja tega, ali je bilo v postopku priprave izpodbijane Uredbe zagotovljeno učinkovito sodelovanje javnosti, vprašanje ustavnosti in zakonitosti postopka priprave Uredbe, je Ustavno sodišče vse očitke predlagateljev presojalo po tretjem odstavku 153. člena Ustave.
 
Kot neutemeljene je zavrnilo očitke predlagateljev, da Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) ni omogočal javne razprave v fazi še odprtih variantnih rešitev in da je zato v neskladju z Aarhuško konvencijo ter očitke o kršitvi določb ZPNačrt o javni razgrnitvi dopolnjenega osnutka državnega prostorskega načrta, saj ta v obravnavanem primeru v času veljavnosti ZPNačrt še ni bil izdelan. Ker je Vlada izkazala, da je bila izbira optimizirane variantne rešitve F2-2 na odseku F načrtovane hitre ceste v času uveljavitve Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP) že opravljena, je Ustavno sodišče kot zakonito ocenilo tudi nadaljevanje postopka v skladu s petim odstavkom 62. člena ZUPUDPP. Pri tem je nadalje presodilo še, da nadaljevanje postopka v skladu s to določbo tudi ne pomeni, da je bilo s tem javnosti onemogočeno sodelovanje pri izbiri variantnih rešitev v postopku odločanja o DPN, saj je na podlagi te določbe v nadaljevanju postopka predvidena seznanitev javnosti z osnutkom načrta, s študijo variant in okoljskim poročilom, v okviru javne razgrnitve, ki traja najmanj 30 dni, ter v tem času tudi zagotovitev njegove javne obravnave. V obravnavanem primeru je bila Študija variant s predlogom najustreznejše variante iz leta 2008, ki je vključevala optimizirano traso F2-2 (v nadaljevanju Študija varianta 2008), javno razgrnjena leta 2015. Javnosti je bilo v času javne razgrnitve omogočeno dajati pripombe in predloge tako na študijo variant kot tudi na osnutek načrta, pripravljenega na njeni podlagi. Na podlagi sprejetih stališč do pripomb in predlogov z javne razgrnitve 2015 so bile preverjene dodatne možne optimizacije trase in je bil osnutek DPN posledično spremenjen, junija 2016 pa je bila izvedena tudi dodatna javna razgrnitev, na kateri so imeli javnost in lokalne skupnosti ponovno možnost podati pripombe in predloge, sprejete pripombe pa so bile upoštevane v nadaljnjem postopku pri pripravi predloga DPN.
 
Ustavno sodišče je zato presodilo, da javnosti zgolj s tem, da je bila Študija variant 2008 javno razgrnjena skupaj z osnutkom DPN, ni bila odvzeta možnost učinkovitega sodelovanja v postopku priprave DPN. Kot je pojasnila Vlada, lahko v postopku prostorskega načrtovanja pride do dopolnjevanja določenih faz postopka oziroma vračanja v predhodne faze. Navedeno po oceni Ustavnega sodišča velja tudi za vračanje postopka v predhodne faze na podlagi pripomb in predlogov javnosti, podanih v fazi javne razgrnitve osnutka DPN po določbah ZUPUDPP. Še zlasti to velja v primeru, ko sta v eni fazi združeni javni razgrnitvi študije variant in na njeni podlagi pripravljenega osnutka DPN. Čeprav pripravljavec DPN ni dolžan upoštevati pripomb splošne javnosti in lokalnih skupnosti, pa morajo pristojni udeleženci priprave načrta do njih zavzeti stališča. Temu je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno. Pripombe in predlogi Občine Braslovče in Občine Polzela glede Študije variant 2008 niso bili neobrazloženo zavrnjeni, saj so odgovori pripravljavca DPN ustrezali konkretizaciji njunih pripomb, zato je Ustavno sodišče zavrnilo tudi njun očitek, da so bile njune pripombe "en bloc" zavrnjene. Zgolj dejstvo, da občini s svojimi pripombami nista bili uspešni, pa za utemeljitev njunega očitka o neučinkovitem sodelovanju javnosti pri pripravi DPN ne zadošča.
 
Ustavno sodišče je glede na navedeno presodilo, da je postopek priprave in sprejetja Uredbe potekal v skladu z ZPNačrt in ZUPUDPP, v postopku pa je bila javnosti zagotovljena možnost učinkovitega sodelovanja. Uredba zato ni v neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave.
 

Datoteke

acrobat Odločba
[374.83 KB]