AktualnoNovice

22.11.2019
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-44/18 z dne 7. 11. 2019
Ustavno sodišče je odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti tretjega odstavka 310. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki je določal enomesečni rok za vložitev tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice in njeno prenehanje v primeru zamude navedenega roka. Zaradi ugotovljene tesne medsebojne zveze s tretjim odstavkom 311. člena ZFPPIPP, ki je urejal smiselno enak položaj v primeru prekinjenega pravdnega postopka, je Ustavno sodišče opravilo tudi njegovo presojo.

Ker so pravni položaji, ki jih izločitvena pravica varuje, varovani v okviru pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, velja po presoji Ustavnega sodišča enak zaključek tudi za izločitveno pravico, ki omogoča varstvo navedenih položajev v primeru postopka insolventnosti. Izločitveni upnik s prenehanjem izločitvene pravice izgubi možnost, da doseže izločitev premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, iz stečajne mase. Zato pomeni prenehanje izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena in tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.
 
Po oceni Ustavnega sodišča je cilj pospešitve in povečanja učinkovitosti v posebnem primeru stečajnega postopka lahko ustavno dopusten cilj za omejitev lastninske pravice iz 33. člena Ustave, saj je v stečajnem postopku treba dokončno ugotoviti obsega premoženja stečajnega dolžnika. Zakonodajalec pa bi tako lahko zamudo roka za ustrezno uveljavljanje izločitvene pravice v pravdi določil le kot predpostavko za dovoljenost prodaje. Izločitvena pravica v tem primeru ne bi prenehala, upniki pa bi jo, enako kot v primeru, ko izločitvene pravice sploh ne prijavijo, izgubili šele, ko bi upravitelj prodal premoženje, ki je predmet izločitvene pravice. Pravna posledica prenehanja izločitvene pravice torej ni nujen ukrep za zagotovitev cilja hitrosti postopka. Ker ukrep ni nujen za doseganje zasledovanega cilja, pomeni izpodbijana zakonska ureditev prekomeren poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da izpodbijana zakonska ureditev ni v skladu s pravico do zasebne lastnine. 

Datoteke

acrobat Odločba
[264.27 KB]