Ustavno sodišče je presojalo zakonsko ureditev iz tretjega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah, ki sicer ne velja več, ki pa jo mora sodišče, ki je vložilo zahtevo, uporabiti v konkretnem postopku. Ocenilo je, da ta zakonska ureditev, ki v primeru, da vlagatelj predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse sodišču tudi po pozivu v skladu s pravili o nepopolnih vlogah ni priložil izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu in predpisane priloge tudi za družinske člane, določa zavrženje takega predloga, pomeni poseg v pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva.
 
Izpodbijana ureditev, po kateri mora stranka izjavo o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu priložiti tudi za družinske člane, namreč ni nujen ukrep za dosego zaželenega in ustavno dopustnega cilja, tj. celovitega vpogleda v premoženjsko stanje stranke. Tak cilj je mogoče doseči z blažjim sredstvom. Taki blažji sredstvi sta: 1. zakonsko pooblastilo sodišču, ki odloča o predlogu za taksno olajšavo, da opravi poizvedbe o premoženju, prihrankih in dohodkih za družinske člane iz obstoječih zbirk podatkov, in 2. za podatke o premoženjskem stanju družinskih članov, za katere se ne vodijo podatki v obstoječih zbirkah podatkov, določitev obveznosti družinskega člana, da te podatke posreduje sodišču. Tako usoda strankinega predloga za taksno ugodnost ne bi bila odvisna zgolj od prostovoljne pripravljenosti družinskega člana na sodelovanje v postopku odločanja o njem. Cilj je tako mogoče doseči z ureditvijo, ki ne bi bila v nobenem pogledu manj učinkovita od izpodbijane, hkrati pa bi manj posegala v pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila navedena zakonsko ureditev v izpodbijanem delu v neskladju s prvim odstavkom 23. člena in s 25. členom Ustave.

Poleg tega je Ustavno sodišče presojalo višino sodne takse, kadar se te odmerjajo od vrednosti spornega predmeta na podlagi prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR. 

Visoke sodne takse, kadar se odmerjajo pri vrednosti spornega predmeta nad 500.000 EUR, lahko tudi stranke, ki glede na svoje premoženjsko stanje zmorejo plačati sodno takso, odvrnejo od uveljavljanja pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva, zato pomenijo poseg v ti pravici. Ustavno sodišče je presodilo, da take visoke sodne takse pomenijo nesorazmeren poseg v pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva. To pa zato, ker tako visoke sodne takse ne pomenijo (delnega) plačila za storitev sodišča, temveč gre za večkratno preplačilo storitve sodišča. Teža posledic izpodbijane ureditve za stranke, ki niso upravičene do taksnih ugodnosti in ki lahko zaradi višine sodne takse trajno izgubijo pravici do sodnega varstva in pravnega sredstva, je očitno nesorazmerna s koristjo, povezano s tem, da stranke pri visokih vrednostih spornega predmeta krijejo višji delež stroškov posamezne storitve sodišča, kar pomeni tudi zvišanje prihodkov države. Ustavno sodišče je odločilo, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju s pravicama iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave.

Ustavno sodišče je na zahtevo Višjega sodišča v Celju odločalo o ustavnosti dveh določb Zakona o sodnih taksah, in sicer prej veljavnega tretjega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah in sedaj veljavnega prvega odstavka 21. člena v zvezi s tabelo iz 16. člena Zakona o sodnih taksah.