Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi družbe, ki ji je bilo kot dolžnici davčne dolžnice v postopku davčne izvršbe na druge denarne terjatve davčne dolžnice naloženo, naj znesek zarubljene terjatve plača na predpisan račun. Ustavno sodišče je zadevo presojalo z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, katere sestavni del je tudi pravica stranke, da dokazuje dejstva, iz katerih izvira njen zahtevek, oziroma dejstva, iz katerih izhajajo njeni ugovori.

Ustavno sodišče je presodilo, da cilj davčne izvršbe ne more biti, da država – upnica pride do poplačila svoje denarne terjatve iz premoženja tretje osebe, ne da bi ta imela možnost uresničiti svojo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in s tem preprečiti poseg v svoje premoženje. Stališče, da za izvršbo z rubežem denarne terjatve zadostuje, da se o obstoju sporne denarne terjatve odloči kot o predhodnem vprašanju v okviru davčne izvršbe, izničuje pravice tretje osebe do sodnega varstva, ker ji preprečuje, da bi v kognicijskem kontradiktornem sodnem postopku imela kot tožena stranka možnost zavarovati svoj položaj pred posegom v svoje premoženje.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi in v postopku za preizkus pobude družbe Zabret, d. o. o. razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo odločanje ter zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ureditve davčne izvršbe na druge denarne terjatve davčnega dolžnika iz 172. do 175. člena Zakona o davčnem postopku.