AktualnoNovice

18.07.2019
Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-6/17 z dne 20. 6. 2019
Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navedena zakona sta po mnenju predlagatelja v neskladju s 23. in 25. členom Ustave, ker ne določata ustreznih pristojnosti, postopkov in pooblastil sodišču, da v upravnem sporu presoja in odloči o veljavnosti prostorskih aktov ter naloži odpravo morebiti ugotovljene protiustavnosti in nezakonitosti prostorskega akta pristojnemu organu, da bi se s tem zagotovilo učinkovito varstvo lastnikov nepremičnin. Ustavno sodišče je presojo zatrjevane protiustavne pravne praznine omejilo na vprašanje sodnega varstva lastnikov nepremičnin zoper občinske prostorske načrte v delu, v katerem ti spreminjajo obstoječo namensko rabo njihovih zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva. Ker gre pri tem po navedbah predlagatelja za vprašanje sodnega varstva zoper splošne pravne akte na področju prostorskega načrtovanja, je Ustavno sodišče ustavnost ureditve presojalo z vidika ZPNačrt. Odločilo je, da ZPNačrt ni bil v neskladju z Ustavo.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da določitev namenske rabe zemljišč z občinskim prostorskim načrtom ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, temveč gre za normiranje v javnem interesu. Z vidika lastnika zemljišča lahko pomeni določitev namenske rabe zemljišča omejitev njegove lastninske pravice, saj sme zemljišče uporabljati le skladno s prostorskimi akti. Opredelitev namenske rabe nepremičnine, določena z namenom smotrnega izkoriščanja zemljišč in zagotovitve gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastninske pravice na zemljiščih, je vsebinska sestavina lastninske pravice na zemljiščih, ki ji po drugi strani nujno ustreza tudi upravičeno pričakovanje lastnika zemljišča, da bo lahko upravičenja, ki izhajajo iz določene namembnosti zemljišča, tudi uresničil. Ustavno sodišče je pri tem sprejelo stališče, da navedeno ne pomeni, da Ustava posameznikom zagotavlja pravico do ohranitve obstoječe namenske rabe njihovih zemljišč. Spremenljivost namenske rabe zemljišča je namreč vgrajena v sam koncept socialne vezanosti lastnine na zemljiščih in je nujni pogoj za udejanjanje ustavnopravno varovanega smotrnega izkoriščanja zemljišč in načela prevlade javnega interesa v postopku prostorskega načrtovanja. Vendar, kot je pojasnilo Ustavno sodišče, avtonomija občine ni neomejena, saj je občina tudi pri prostorskem načrtovanju vezana na Ustavo in zakone, odločitve o namenski rabi prostora oziroma o pogojih umeščanja objektov v prostor pa morajo biti pripravljene po predpisanih postopkih za pripravo in sprejetje prostorskih aktov. Ustavna omejitev, ki zavezuje pripravljavca prostorskega akta pri opredelitvi vsebine prostorskih aktov, je tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in z njo povezana zahteva po spoštovanju načela sorazmernosti med omejitvami lastninske pravice in javnim interesom na področju prostorskega planiranja.
 
Ustavno sodišče prostorske akte, ki določajo namensko rabo prostora, v sistemu delitve pravnih aktov na posamične in splošne, uvršča med slednje, pri presoji njihove vsebine pa upošteva tudi dejstvo, da gre zaradi predmeta urejanja za splošne pravne akte sui generis, ki jih opredeljuje konkretnejši pristop k normiranju. Ustavno sodišče je pojasnilo, da Ustava sodnega varstva v okviru rednega sodstva zoper splošne pravne akte ne zahteva. V primerih, ko predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, neposredno posega v posameznikove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj, je pravno varstvo posamezniku zagotovljeno s pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti določb takega predpisa oziroma splošnega akta. Prav tako naravo pa imajo določbe občinskih prostorskih aktov, s katerimi ti določajo oziroma spreminjajo namensko rabo zemljišč iz zazidljivih v nezazidljiva. Ker lahko pobudnik s pobudo doseže razveljavitev ali celo odpravo določb, s katerimi občinski prostorski načrt spreminja namensko rabo njegovih nepremičnin, ki posegajo v njegove pravice ali pravne koristi, ter s tem učinkovito zavaruje svoj pravni položaj, Ustavno sodišče ni sledilo predlagateljevemu očitku, da glede na omejen dostop in pogoje, ki jih morajo pobudniki izkazati, da dosežejo vsebinsko presojo prostorskega akta, pobuda kot taka ni učinkovito pravno sredstvo. Pojasnilo je, da je Ustavno sodišče izpolnjevanje pogoja pomembnega pravnega vprašanja v primerih neposrednega učinkovanja določb splošnih pravnih aktov na lastninskopravni položaj pobudnika doslej tolmačilo široko, upoštevajoč tudi, da posameznikom v okviru izpodbijane ureditve ni bilo na voljo nobeno drugo pravno sredstvo, s katerim bi lahko varovali svoj pravni položaj in ki bi bilo glede na posebno pravno naravo določb o spremembi namenske rabe zemljišč lahko ustreznejše. Navedeni pogoj tudi zato ni predstavljal ovire za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanih predpisov, ki bi pobudnikom nesorazmerno oteževala dostop do učinkovitega pravnega varstva njihovih pravic.

Datoteke

acrobat Odločba
[433.37 KB]
acrobat Pritrdilno LM dr. Pavčnik
[221.42 KB]
acrobat Pritrdilno LM dr. Šugman Stubbs
[304.88 KB]