Ustavno sodišče ni soglašalo z Vrhovnim sodiščem, da je prvi odstavek 12. člena ZOdvT posegal v človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Navedena določba je bila podlaga za izračun višine določene vrste pravdnih stroškov, ki jih je morala stranka, ki je pravdo izgubila, povrniti stranki, ki je v pravdi uspela. Cilj prvega odstavka 12. člena ZOdvT je torej bil, da stranka, ki je v pravdi uspela, dobi povrnjeno tisto, kar je sama plačala svojemu odvetniku, ne pa samo nekega manjšega dela, ki bi ustrezal morebitni omejitvi višine vrnitvenih zahtevkov. Določba ni imela niti obogatitvenega niti kaznovalnega cilja niti ni redistribuirala premoženja k državi.
 
Ustavno sodišče je štelo, da se je s prvim odstavkom 12. člena ZOdvT urejal način izvrševanja človekove pravice do zasebne lastnine. Iz te človekove pravice izhaja upravičenje tistega,čigar premoženje je bilo zmanjšano zaradi ravnanja neke osebe, da dobi povračilo od te osebe. Presojani ureditvi po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče očitati nerazumnosti, zato izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni skladnosti prvega odstavka 12. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v delu, v katerem se je odvetniška nagrada,  izračunana za namen povrnitve pravdnih stroškov, pri vrednostih predmeta nad 500.000 EUR za vsak začeti nadaljnji znesek 50.000 EUR, zvišala za 100 EUR. Odločalo je o zahtevi za oceno ustavnosti Vrhovnega sodišča, ki je menilo, da Ustava zahteva, da odvetniška nagrada, izračunana za navedeni namen, ne sme preseči vrednosti, ki jo ima pri spornem predmetu v višini 500.000 EUR, ne glede na to, kolikšna je bila dejanska vrednost spornega predmeta.