Ustavno sodišče je v odločbi izpostavilo, da je treba osebam, zoper katere teče postopek odvzema poslovne sposobnosti, kljub močni domnevi o obstoju težje duševne motnje zagotoviti temeljna procesna jamstva iz 22. člena Ustave, in sicer vsaj tista, ki tvorijo samo jedro pravice do poštenega postopka. Med ta nedvomno sodi možnost učinkovitega sodelovanja take osebe v postopku odvzema poslovne sposobnosti. Ta ji bo v praksi zagotovljena le, če ji bo s strani države zagotovljena pravica do neodvisnega zastopnika, ki bo deloval v njeno korist. Prav to ustavno procesno jamstvo je bilo pritožniku v tej zadevi kršeno s tem, ko sodišče na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ki je bil ključen za odločitev v zadevi (razpisan je bil namreč po prejemu pisnega izvedenskega mnenja, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev), ni sledilo predlogu pritožnikovega začasnega skrbnika (Centra za socialno delo), naj počaka z odločanjem v zadevi do postavitve novega odvetnika pritožniku v okviru postopka brezplačne pravne pomoči. Po mnenju Ustavnega sodišča bi moralo sodišče počakati z odločanjem v zadevi glede na to, da je začasni skrbnik opozoril sodišče, da je pritožnik prekinil sodelovanje z njim in da je začasni skrbnik sicer glede obrambe pritožnikovih pravic ostal pasiven (ni podal pripomb na izvedensko mnenje in ni zahteval ustnega zaslišanja izvedencev, čeprav je bilo izvedensko mnenje ključno za odločitev v zadevi). Pritožnikovo pravico do učinkovitega sodelovanja v postopku pa je sodišče kršilo tudi s tem, ko mu kljub navedenim okoliščinam primera ni dovolilo niti, da ga na zadnjem naroku za glavno obravnavo zastopa pooblaščenka, ki si jo je sam izbral, ne da bi za to navedlo ustavno sprejemljive razloge.
 
Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče ugotovilo tudi iz razloga, ker sodišči nista upoštevali pritožnikovih konkretiziranih pripomb na izvedensko mnenje kot tudi ne njegovega predloga za ustno zaslišanje izvedencev, čeprav je šlo za ključen dokaz v postopku.
 
Ustavno sodišče je ugotovilo še kršitev pravice do nedotakljivosti posameznikove duševne integritete iz 35. člena Ustave. Po presoji Ustavnega sodišča pomeni vsak, tudi delni odvzem poslovne sposobnosti hud poseg v to človekovo pravico. Zato je lahko pridržan le za izjemne primere, taka odločitev sodišča pa mora temeljiti na zanesljivih in prepričljivih dokazih. Po oceni Ustavnega sodišča sodišče v tej zadevi brez preverjanja stališč iz pisnega izvedenskega mnenja z ustnim zaslišanjem izvedencev ni moglo skrbno pretehtati obstoja pogojev za delni odvzem poslovne sposobnosti pritožniku še posebej glede na to, da sta izvedenca mnenje izdelala brez osebnega pregleda pritožnika.
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi pritožnika, vloženi zoper pravnomočen sklep sodišča, da se mu zaradi kverulantske paranoje delno odvzema poslovna sposobnost, in sicer za nastopanje v sodnih in upravnih postopkih v okviru pravosodnih organov Republike Slovenije.