Ustavno sodišče je zadevo presojalo z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki med drugim prepoveduje sodniško samovoljo. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno tudi, kadar je sodna odločba očitno napačna. Ustavno sodišče je poudarilo, da je standard očitnosti dosežen takrat, ko trditve ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in izkušnje brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa. Sodišče ima torej pooblastilo, da kaznuje zagovornika, ko je mogoče reči, da njegovo ravnanje, brez možnosti drugačnega sklepanja, očitno meri na zavlačevanje postopka.

Po presoji Ustavnega sodišča ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče sklepati, da je bilo pritožnikovo ravnanje takšno, da je očitno merilo na zavlačevanje postopka. Pritožnik namreč glede na časovni potek dogodkov, zlasti pa glede na dejstvo, da je predsednik senata odredil vabljenje na glavno obravnavo še pred odločitvijo o njegovi izločitvi, ni mogel razumno pričakovati, da je v zadevi razpisan narok, saj predsedniku senata ZKP prepoveduje opravljanje vsakega nadaljnjega dela v zadevi, dokler ni odločeno o njegovi izločitvi.
 
Ustavno sodišče je poudarilo, da bi sodišče lahko kaznovalo pritožnika le, ko bi bilo mogoče presoditi, da njegovo ravnanje, brez možnosti drugačnega sklepanja, očitno meri na zavlačevanje postopka. V okoliščinah konkretnega primera pa sklep, da je pritožnik selektivno dvigoval sodno pošto prav z namenom zavlačevanja postopka, ni edini razumno možen. Izpodbijana sklepa sta zato očitno napačna in pomenita kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave, zaradi česar ju je Ustavno sodišče razveljavilo, zadevo pa vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
 

Sodišče je pritožnika, zagovornika v kazenskem postopku, kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 1.500 EUR zaradi očitne zlorabe procesne pravice z namenom zavlačevanja postopka. Presodilo je namreč, da je pritožnik s tem, ko vse do 12. 3. 2018 ni dvignil vabila na glavno obravnavo, razpisano za 9. 3. 2018 in 12. 3. 2018, čeprav je bil o prispelem pismu obveščen že 5. 3. 2018 in je v času od 5. 3. 2018 do 9. 3. 2018 prevzemal sodno pošto v drugih zadevah, zlorabil svojo pravico prevzeti pisanje v roku iz 119. člena ZKP, in sicer z namenom zavlačevanja kazenskega postopka.